Kaiserslautern, zaključek operacij

Včeraj sem še enkrat, ampak zadnjič napadel Natova letala. Akcijo sem tokrat izpeljal malo po enajsti uri dopoldne, vendar presenečenje ni uspelo: Natovi bombniki niso v nizkem letu preletavali avtoceste. Visoko na nebu sem lahko opazoval le ubogo tovorno letalo, ki mi ga ni uspelo fokusirati. Tako se je končala operacija Kaiserslautern, zaključeni sta tudi operaciji Luksemburg in Nemčija.

Potovanje jo potekalo brez težav. Hujših prometnih zastojev ni bilo, večina nemških dopustnikov je v brezdelje odpotovala že prej. Pravzaprav se ta vikend pričakuje prometni val v nasprotni smeri, ker se bodo že vračali z letovanja. Poslikal me je en mobilni radar s trinožnika, ni se pa se za mano zapodil policijski bmw. V radijskih poročilih so ves dan občudovali lepo vreme in napovedovali Obamov govor v Berlinu.

Lepa mesta imajo lepe ruševine

V Luksemburgu (državi) sem poiskal deset najlepših ruševin. Vseh grajskih ruševin je menda enajst. Na ekskurziji potem manjkajo le ruševine v vasici Eschette, ki se skrivajo pod grmovjem v gozdu, na Rue du chateau.

Ta zapis nosi poslovilno simboliko: sedaj lahko rečem, da zapuščam Luksemburg v ruševinah.

Luksemburg je adijo

Eden zadnjih opravkov v tej lepi deželi je bilo zapiranje bančnega računa. Nič lažjega? Pač, računati je treba na luksemburško raven storitev.

O pametnih uslužbencih banke Dexia sem že pisal. Ob zapiranju računa sem ponovno – upam, da tudi zadnjič – naletel ravno na „najpametnejšega”. Postopek zapiranja računa je potekal takole:

E: Rad bi zaprl svoj bančni račun. Morebitne nove denarne prilive do konca leta mi prenakažite na drug račun.
B: To absolutno ni mogoče. Ko zaprete račun, nas nič več ne zanima.

E: Potem pa zdaj zaprite račun samo na pol, tako da ima omejeno funkcionalnost. Dokočno ga zaprite šele ob koncu leta, brez da se osebno oglasim pri vas.
B: To absolutno ni mogoče. Tega ne počnemo, je za nas preveč zapleteno.

E: Naj bo! Torej zaprite zdaj ta bedasti bančni račun!
B: Ste prepričani?

(Bankir odide v drugo pisarno in me pusti celo večnost čakati, preden mi izroči dokumente v podpis.)

E: Prosim, da spremenite moj kontaktni naslov, ker se selim!
B: To ni mogoče. Račun je zaprt, spremembe niso več mogoče.

E: Prav, vendar prosim, da mi ničesar več ne pošiljate!
B: Ah, saj vam bomo poslali le podpisane izjave …

E: Ampak jaz nočem, da namesto v moje pridejo v roke tretjih oseb!!!???

(Bankir je spačil obraz podobno kot John McCain na tem posnetku. Ni mu preostalo drugega, moral je spremeniti moj naslov za pošto.)

P.s.: Storitev zapiranja računa stane 58 evrov.

P.p.s.: Objavljam še nekaj slikic Luksemburga kar tako, v slovo.

Losing my stereotypes

V naslovu je izjava kolegice o izkušnji oziroma prednostih življenja v mednarodnem okolju. V tesnejših stikih s pripadniki drugih nacionalnosti spoznava, s koliko napačnimi stereotipi je živela.

S stereotipi načeloma ni nič narobe, dokler se jim ne daje prevelikega pomena in se ne sprevržejo v predsodke. Pri različnih ljudeh se isti stereotipi različno porajajo, preoblikujejo in izginevajo. Poglejmo, kako se nekateri stereotipni osebki spopadajo s svojimi stereotipi. Zaplet: na luksemburških ulicah se udeležiš rajanja, ki ga spremlja godba na pihala.

Slovenec cinik (velja tudi za priseljence drugih narodnosti), ki se je že v matični državi (beri: v domovini) zmrdoval nad „pleh muzko”, ga bo tudi Luksemburg s svojo folkloro razočaral. O velikem vojvodstvu Luksemburgu bo razvil arogantne stereotipe. Drugi primerek je zarukanec, ki do godbe na pihala ne čuti odpora, a ima vseeno vzvišen odnos do „Slovenčkov”. Zarukanec si bo utrdil prepričanje, da Slovenci le kopirajo Avstrijce, Nemce, Švicarje, Luksemburžane in Francoze. Najvišje na lestvici razgledanih so svetovljani. Slovenec svetovljan bo v vsaki etnični skupini občudoval njene lepote, ponosen pa bo na dejstvo, da je Avsenikova Golica v Evropi največkrat predvajani instrumental. Najnižje na tej lestvici so večni zaplankanci. Večnemu zaplankancu v njegovem skrajno omejenem svetu niti Berlin ne bo pomagal.

P.s.: Napis na zgornji sliki v luksemburščini pomeni: želimo ostati to, kar smo.

Človek fontana

Ko pridete v Trier, vrzite kak kovanec v živ vodnjak sreče.

Težave na Malti

Prijatelj z Malte mi je povedal o protestih malteških delavcev v prevoznem sektorju. Pod socialistično vlado so se ljudje navadili živeti s protekcionizmom na vseh korakih, zdaj pa želi vlada liberalizirati. Nerodno je, da se reforme dogajajo prav v času naftne krize. Maltežani so namreč za ogrevanje prostorov odvisni od nafte. Težavna je tudi uvedba evra. Malteški trgovci izkoriščajo spremembo valute za višanje cen. Vzrok za proteste na zgornjem videu pa je vladni predpis o višjih ekoloških standardih za vozila in sprostitev licenc za opravljanje prevoznih storitev. Ampak majhen in zaprt trg je težko liberalizirati. Sledil je ogorčen upor delavcev. Zabavno je opazovati, kako previdno policisti ravnajo z razgreteži. Za Malto še bolj kot za Slovenijo velja, da „se med seboj vsi poznajo”. Zato policisti bolj kot ne proseče odrivajo in mirijo kričače pred vladnim poslopjem, češ: naj jim ne zamerijo, tudi oni samo opravljajo svoje delo, doma imajo družine, … Hm, pozabil sem ga vprašati, ali ima Malta probleme tudi s politikantskimi novinarji.

Deljeni delovni čas

Kaj početi, če imaš delovnik na sredi dneva prekinjen z uro ali dvema prostega časa?

V Luksemburgu bančniki tečejo po cestah in parkih (vse leto, kajti zime so mile), hitro hodijo, kolesarijo, rolajo, hodijo plavat v olimpijski bazen, balinajo, igrajo šah, tudi bridž je v igri,  v sončnih dneh posedajo po klopcah in kaj berejo, ženske še raje na zelenicah poležavajo, nekateri se grejo hladit v nakupovalne centre ali se odpeljejo v kako restavracijo na podeželje, morda gre kdo celo domov spat.

Deljeni delovni čas te prisili k povsem drugačni organizaciji prostega časa. A človek se vsega navadi, celo španskega nočno-jutranjega ritma in večernega delovnika. Meni pa se to zdi nehumano. 

Zdaj nekaj časa ničesar nočem slišati o deljenem delovnem času.

Veliko mesto ima velik ognjemet

Danes za dober ognjemet ne zadostujeta več samo bliskanje in grmenje, ampak mora biti ognjemet vpet v zanimivo zgodbo. Če ni spektakel, je brezveze. V Kölnu téma letošnjega ognjemeta (časovno potovanje) ni bila ravno originalna, ampak izvedba je bila pa res vrhunska. Ognjemet je kot s podnapisi spremljal zvočni komentar, ozračje je poleg igre svetlobe ogrevala tudi kontekstualna glasbena spremljava.

Pariz je tok fajn

Kar tako nekaj fotk iz Pariza.

Pariz je lep.

Krompirjev kebab

 
 

Zdaj ko Slovenija obvlada dürum kebab , bi se spodobilo ponudbo razširiti še s kebabom, postreženem v pečenem krompirju (turško: dönerli firin kumpir). Ampak glede na to, da niti krompirjevega bureka nimamo (bošnjaško: krompirača), je do krompirjevega kebaba še daleč.

Restavracija: Doy Doy v Frankfurtu. Postreženo bi lahko dobil tudi za s sabo.