Strašenje o učinku tople grede in večanju ozonske luknje, izčrpavanju naravnih zalog nafte in plina ter vseh mogočih in nemogočih škodljivih vplivih na okolje me prav nič ne prepriča, da bi z drobnimi ukrepi zmanjšal lastno porabo energije, na primer za 20 %. Nekateri od teh predlogov imajo lahko celo negativni neto učinek: na primer uporaba tehnološko izpopolnjenega izdelka, ki je sicer energetsko varčen, vendar pa je bilo za njegovo proizvodnjo potrebne več energije od bodočega prihranka, vsebuje težje razgradljive snovi, se pogosteje kvari – in povzroči dodatne izgube energije, itd.
Dokler okoli sebe vidim megalomansko tratenje energije s strani podjetij, se nisem zaradi nekaj kilovatov prav nič pripravljen odreči svojemu udobju; dokler se morajo v avtobusih, letalih in lokalih v ZDA in na Japonskem sredi poletja oblačiti dolge rokave (oziroma suknjiče), ker so klimatske naprave privite na maksimum; dokler na hitro rastočih azijskih trgih uporabljajo energetsko slabo učinkovita prevozna in delovna sredstva; dokler ZDA ne pristopijo h Kjotskemu protokolu; dokler se bo šoferjem bolj splačalo peljati v avtu sami kot pa z avtobusom ali vlakom; tako dolgo se za drobne nasvete ne menim – razen kolikor mi to veleva privzgojeno nagnjenje k varčnosti. In zaradi tega me ne bo prav nič vest pekla. 
Za eno od možnih delnih rešitev bi se lahko zgledovali pri judovski veri, kot jo baje prakticirajo tudi judje v ZDA: od petka zvečer do sobote zvečer je prepovedano opravljati kakršnokoli fizično delo, elektrike ne uporabljajo (tudi televizije ne gledajo), svetijo si le s svečami. Če je stanje glede energetike res tako kritično, bodo opisane redukcije kmalu postale obvezne. Prav nič ne bom imel proti. Upam le, da se bo do takrat samozavest Evrope toliko okrepila, da bo preprečila ZDA novo surovo vojno za surovine.
Še nekaj o naslovu: Dokler je neka dobrina poceni, očitno ni treba varčevati.
16.2.2007 at 15.18
No ja, s takim pristopom definitivno ne bomo prišli daleč. Sej ne, da bi bil jest kaj drugačen, ampak se vsaj ne zgovarjam na druge. Po moje bo rešitev možna šele ob povsem drugačni privzgoji vrednot, ta pa šele, ko nas bo kaj res udarilo po glavi.
kar se tiče judov, je pa to popolna bedarija, zanima me, če izključijo tudi zamrzovalne skrinje in recimo alarmne naprave, da ne naštevam naprej. Mogoče zagovarjajo tudi “izključitev” urgentnih služb?
16.2.2007 at 19.44
Najbolj učinkovit in hkrati demokratičen način prevzgoje je, da dobrino – v tem primeru elektriko – podražimo (obdavčimo).
Za jude ne vem, ali izklopijo zamrzovalnik. Ampak zakaj si na primer vsaj ne poskusiš predstavljati normalnega življenja brez zamrzovalnika, pa brez trgovin, ki so odprte 24 ur na dan oziroma po 22. uri in sploh na nedeljo, pa zakaj bi morale biti reševalne službe v pripravljenosti za vsakogar in ves čas. Če te bog k sebi pokliče na soboto (šabat), naj se pač tako zgodi.
17.2.2007 at 9.54
sej jest sem takoj za, da imamo en dan brez elektrike. Samo to pomeni, da naj se gospodje pijančki odpovejo tudi svojemu frakeljčku pred cerkvijo, gospodje šoferji svoji bencinski pumpi, duhovniki svojemu ozvočenju v cerkvi, smučarji naj štamfajo, meso naj pač počaka na boljše čase (zmrzovalniki so itak precej zdržljive stvarce, po potrebi še bolj), gospe naj preskočijo kuhanje, kosilo je dobro tud mrzlo, televizija naj ne bo samo izklopljena ampak naj sploh ne oddaja, zdravniki, medicinske sestre, pazniki v zaporih in policaji naj bojo doma, kogar pobere ali kdo zaštiha, ga pač pobere, bojo penzije cenejše…
Pa še ena zanimiva, a misliš, da bi tisti dan morali tudi nehati jemati zdravila, jesti predelano hrano in uporabljati industrijska oblačila – ravno v tem je keč – kje je meja?
men se zdi to sicer brez veze, ker si ne predstavljam 24ur brez elektrike (na redni tedenski bazi), še bolj pa ne vem, zakaj bi si sploh to želel.
Če se pa odločimo, sem za, ampak BODIMO vsaj približno STRIKTNI. Ne pa da se natezamo z nonsens referendumi o zaprtju trgovin v nedeljo. Zato lahko vsakemu, ki je (bil) za tako zaprtje trgovin ob nedeljah (brez VSAJ zaprtja gostiln ob tem) še vedno brez slabe vesti rečem, da je blefer in hinavec.
18.2.2007 at 21.01
Dan v tednu brez elektrike sem dal kot primer, kaj glede sobote kot dneva počitka baje zapoveduje judovska vera. Če bomo kdaj doživeli obvezne redukcije elektrike, le-te zagotovo ne bodo vključevale sprejema judovske vere ali kakšnega verskega kulta (ki bi prepovedoval tudi uporabo zdravil ipd.). Mejo, do kam iti z redukcijami, torej ne bo težko določiti, če le ostanemo pragmatični. Kar si imenoval biti strikten, pa je logika vsi ali nihče. Vendar svet ne deluje tak način. Bili so že poskusi postaviti režime na fundamentih brez odmika, brez popuščanja, striktno brez izjem. Vsi ti poskusi slej ko prej propadejo, fundamentalizem slej ko prej samega sebe požre. Uporaba analogij – če eni tako, naj tudi vsi drugi isto – je kot argument dobra za premislek o problemu. Vendar z analogijami ne gre pretiravati do absurda, da ne izgubijo smisla. Konkretno: v Sloveniji se je pojavil problem nedeljskega obratovanja trgovin in na javnost so se za pomoč obrnili sindikati, ni pa se pojavil problem nedeljskega obratovanja gostiln. V Nemčiji so – vsaj na katoliških področjih – trgovine ob nedeljah zaprte, zaprtih je tudi večina gostiln, a v ožjih mestnih središčih ob nedeljah obratujejo slaščičarne, sladolednice in obrati s hitro prehrano. Če se torej nedeljsko obratovanje gostiln in slaščičarn ne prepoznava kot problem, ni pragmatične potrebe, da bi ga urejali na enak način kot obratovanje trgovin. Obstaja kvečjemu načelna oziroma fundamentalistična potreba. Kot rečeno, pa je sistem, ki za vsako ceno in vedno temelji na takšni logiki, obsojen na neuspeh. Civilizacija gradi bodočnost na pragmatičnem konsenzu.
19.2.2007 at 15.08
Vidiš, tukaj se pa ne strinjava.
Najprej na kratko biti strikten zame (kot si napačno sklepal ali predpostavil) ne pomeni isto za vse, ampak isto ali podobno za primerljive. Od tod povezava med trgovinami in gostilnami. Če enkrat zapremo trgovine, MORAMO vsaj premisliti tudi o zaprtju gostiln. In ravno tu je najino bistveno razhajanje – ti odsotnost interesa za zaprtje gostiln vidiš kot (od)rešitev, jaz pa kot še večji problem.
Ne da se mi v detajle, ampak samo nekaj dejstev, zakaj ne morejo po nobeni logiki (razen “cerkveni” ali da ne bo kdo užaljen tradicionalistični) biti trgovine zaprte, če so odprte gostilne – seveda pa so pri vsem tem nujne izjeme (kamor si zašel s slaščičarnami v centru), kar nas spet pripelje do problema postavljanja mej:
1. trgovine zaposlujejo bistveno manj ljudi kot gostinski lokali (po moje, nimam podatkov)
2. gostilne absolutno niso nujno potrebne, trgovine vsaj včasih lahko rešijo kakšno zadrego pri recimo kuhanju nedeljskega kosila.
3. gostilne so glede nadzora nad izkoriščanjem delavcev mnogo bolj problematične kot trgovine, še posebej veliki trgovski centri.
bodi dovolj
In še za konec – prosim za dodatno razlago tvoje trditve, da je meje zelo lahko postaviti. OK, če si mislil, da so meje tam, kjer se pokaže interes (s čimer se absolutno ne strinjam), drugače, mi pa prosim razloži, kako si vse skupaj predstavljaš.
19.2.2007 at 16.22
Itak da se ne strinjava.
Praviš, da se biti strikten nanaša le na isto ali podobno za primerljive. Vidiš, pojem “primerljivo” pa je relativen, odvisen je od subjektivne pozicije tistega, ki primerja. Pojem je možno po potrebi raztegovati z ozirom na lastno stališče. Zato pri takšni argumentaciji obstaja nevarnost, da ključne pojme kdo preveč raztegne.
Tvoji argumenti po točkah me ne prepričajo. Dejstvo je, da se delavci v gostilnah niso pritoževali. Saj je tudi v Sloveniji ob nedeljah večina gostiln zaprtih. Trgovski centri pa so za posamezne prodajalce problematični zato, ker se morajo prav vse trgovine podrediti večini ali celo le vodstvu centra. Pritisk je šel že tako daleč, da je bil kateri od centrov v celoti proti nedeljskemu obratovanju, vendar ga je k obratovanju spiralno silil konkurenčni boj. Dobili smo situacijo, ko je večina zaposlenih proti, sploh ker delodajalci izkoriščajo tudi pomanjkljiv inšpekcijski nadzor, pa jim na koncu ni ostalo drugega kot iskanje podpore javnosti.
Odsotnosti interesa za zaprtje gostiln sam ne vidim kot odrešitev ali končno rešitev. Vsak ukrep je le parcialna rešitev, ki tako ali drugače skupaj z drugimi deluje. Če celota ne deluje, se poskusi z dodatnimi ukrepi ali spremeniti celoten sklop ukrepov. Popolnoma načelnih rešitev v moji percepciji sveta sploh ni. Odgovor na vprašanje v zadnjem odstavku glede postavljanja meja: ja, glede na interes, vendar pa tudi v skladu z družbenimi normami. Tudi zakonodaja in sodna praksa v obstoječih okvirih vrednot odražajo interese družbe kot celote in, če se pokaže potreba za to, se spreminjata v skladu s spreminjanjem družbenega okvirja, kulture.
20.2.2007 at 20.06
globalno segrevanje je dejstvo, kdor trdi drugače je trdobučen ali pa zavaja.
najboljši način za omejitev izpustov CO2 je davek na energente in s tem višanje cen.
to je vsa znanost.
20.3.2007 at 23.46
V ogled priporočam tale film o povezavi CO2 – globalno segrevanje: http://video.google.com/videoplay?docid=4499562022478442170
10.2.2008 at 15.07
ce bi vsi razmislal tak kot ti se ne bi nic naredil. poleg tega pa to temo zbris ker s slabimi misli sam skodujes.
10.2.2008 at 20.45
Ravno nasprotno je res. Če bi vsi razmišljali tako kot jaz, bi probleme učinkovito reševali, in ne bi zapravljali časa za navidezno reševanje, katerega namen sta kvečjemu pozersko božanje slabe vesti in lažni občutek, da si kaj prispeval k reševanju sveta.