Nekaj vidikov slovenske blogosfere

Pisci spletnih dnevnikov običajno že v enem svojih prvih zapisov povedo, čemu so pričeli s pisanjem dnevnika na spletu in o čem bodo pisali. Sam sem to poskusil – v obliki parodije na dnevnik Janeza Drnovška – predstaviti po zgledu podjetij, namreč kot vizijo in poslanstvo svojega spletnikovanja.

Pričakovati je, da po določenem času pisanja nastopi ustvarjalna kriza, piscu se zazdi škoda časa ali energije za pisanje v virtualni realnosti. To se zgodi takrat, ko pisanje ne sledi več pristnim lastnim vzgibom, ampak se – tudi zaradi pritiska skupnosti – podreja pričakovanjem drugih.

Pri sebi sem krizo zaznal, ko sem v svojem dnevniku preveč časa porabil za politične teme – hkrati jih namreč z veseljem in nahitro komentiram pri drugih. Premislil sem o prvotnih vzgibih, in ugotovil: pišem za tiste, ki me poznajo in ki jih zanima, kje sem in kaj počnem (čeprav mi slednje ne leži preveč), za svojo dušo pa napišem še kaj o marketingu in slovenskih zdrahah. 😉

V nadaljevanju opisujem vtise, ki sem jih dobil kot sobivalec blogosfere, to je dnevniškega spletnega prostora.

Kot prvi si omembo zasluži prava spletniška legenda Jonas Ž. Zdi se, da mu je že dolgo jasno, zakaj piše (in snema): ker je ekshibicionist in bi rad iz svojega življenja naredil muzikal. 🙂 Njegova zasluga pri popularizaciji slovenske blogosfere je ogromna – najprej pri Rozini, danes pa z mini kamero kot svojo podaljšano roko, ki se izteza v virtualni svet.

Z Rozino je tesno povezan tudi Marko Crnkovič, katerega idejo o komercializaciji spletnih dnevnikov preko vip-ovcev je odkupil SiOL, in nastal je Blogos. Ta povabljenim osebnostim iz javnega življenja za spletne zapise plačuje honorar. Namen tega je k sodelovanju pritegniti množico obiskovalcev (piscev in bralcev) in na račun visoke obiskanosti prodajati reklamna sporočila na spletnih straneh. Ali pa vsaj utrjevati svojo blagovno znamko in se predstavljati kot družbeno odgovorno podjetje. Problem Marka Crnkoviča kot urednika Blogosa je, da o spletnikovanju nima neke konkretne vizije. Nasploh o bodočnosti spletnih dnevnikov dvomi, njihov vpliv označi z izrazom drekec-pekec, češ da ne morejo bistveno vplivati na demokratično vzdušje v državi. Malodušna pozicija Crnkoviča ni tako nenavadna, če vemo, da njegovi projekti radi propadejo. Kljub temu ga marsikdo rad prosi za pametovanje o spletnikovanju in še čem: knjižni sejem, RGL, Katarina, …

V slovenski blogosferi se vztrajno pojavlja težnja drugim predpisovati, kako naj pišejo. Tudi sicer ima veliko spletnikovalcev dokaj naivno sliko o naravi svetovnega spleta. Ta vidik si razlagam s tem, da so v virtualno realnost vstopili šele pred kratkim, v pisanje spletnih dnevnikov (mimogrede: angleška beseda blog v slovenščini grdo zveni) pa vskočili že takoj za tem, ko so spoznali osnove elektronske pošte. Vidim jih kot prišleke, ki v virtualnem svetu še vedno razmišljajo z vzorci svoje omejenosti v klasičnem svetu. Med njimi izstopajo tisti, ki svoj dnevnik gostujejo na SiOL-u. Ampak to je morda zaradi tega, ker jih je itak večina tam. Vsekakor je zanimiv fenomen, da nastajajo zamišljene skupnosti, ki se vežejo na gostitelja dnevniškega prostora – znotraj Blogosa, eDnevnika, RTV Slovenije, Dela, Večera, idr.

V eni od debat sem odkril docela aktivistično zagovarjanje teze, da so spletni dnevniki kolektivni medij. Razpršenost spletnih dnevnikov pri različnih gostiteljih je po Domnovi logiki problem, ker se skupnost ne zaveda lastnih članov, kar vodi do nezmožnosti mobilizacije. Temu sledi bojda zaskrbljujoča ugotovitev, da ljudski medij tako postane zasebna komunikacija, namenjena izbranim posameznikom, ki pa je paradoksalno vseeno dostopna vsem. Zagovornik teh stališč uzre rešitev v vzgajanju občinstva. Po njegovem so osebni spletni dnevniki mrtva veja blogosfere. Nasprotno od teh naj bi cvetovje predstavljali zapisi spletnih zvezd, ki svojo karizmo klasičnih medijev pretakajo na ta »nov medij.« Pozivu fdvjevsko zagnanega blogologa  (bljak, kako grda beseda je to) k posredovanju znanja in učenja medija se je v forumu pozitivno odzval Jonas. Za zabavo je torej poskrbljeno! 🙂

Veliko je sanjarjenja o tem, kako s pisanjem spletnega dnevnika kaj zaslužiti. Za to si vneto prizadeva fotografsko nadarjeni had. Točko preobrata oziroma odvzema prednosti nasprotniku (angl. break-point) pri spletnikovanju – ustrezneje bi bilo reči prelomno točko (angl. tipping-point) – po njegovem dosežeš, ko statistiko spletnega dnevnika v več kot 50 % sestavljajo obiski preko spletnih iskalnikov. Takrat bi (had) lahko prenehal s pisanjem bloga in užival v “sadovih”, če pametni iskalniki ne bi temeljili na pajkastih algoritmih in neprestano izračunavali nove indekse. Zato mora vsak dan ali večkrat na dan objaviti kako izzivalno vprašanje, na katerega se nalepijo komentatorji, in vsi skupaj prispevajo k nabijajanju statistike. Vsekakor k statistiki pripomorejo tudi žgečkljive fotografije ob koncu delovnega tednika …

Had zaključi zapis o spletniškem preboju z naukom za obiskovalce, naj dnevnik pišejo zaradi svojega užitka in na način, ki jim je všeč. Bojda obstaja veliko izredno dobrih blogov, ki niso “medijsko” odmevni, ampak ko jih najdeš, raje sam uživaš v njih. No ja, potem ko je nanizal zapise z nasveti za uspešen blog, in s tem morda koga zapeljal v sebi škodljivo sanjarjenje, je takšen nauk bolj kot ne le še ena od kosti za glodanje. Sumim, da je med tistimi, ki so nasvetom o zaslužkarstvu naivno nasedli, občudovana in osovražena Dajana. Nekateri povsem resno mislijo, da bodo nekoč lahko živeli od pisanja spletnih dnevnikov. Celo v majhni Sloveniji. 🙂

Zanimiv slovenski pojav na spletu je preklanjanje o slovnični pravilnosti pisanja. Kakor bi nekateri radi predpisovali obliko pisanja, sestavljali nekakšne enotne ocenjevalne sezname in postavljali enotno platformo za vse slovenske spletne dnevnike, tako bi radi predpisovali tudi slovnično pravilnost. A pri tem pozabljajo, da je slovnično pravilno pisanje za premnoge pretežka zahteva, praviloma tudi za same glasnike tovrstnih pozivov.

Z razmišljanjem o žaljivih obdolžitvah se  porajajo ideje o spletni skupnosti brez anonimnih članov. Dronyx na primer razmišlja v smeri, da bi imeli avtorji z imenom in priimkom podobne pravice kot novinarji. Ali bi bilo potem komuniciranje preko spleta res kaj bolj kvalitetno? Zakaj že??? Sam se ponuja nasprotni primer medijsko odmevnih promotorjev skrajnega liberalizma, ki enako bedno pišejo z imenom in priimkom ali pa anonimno. Sicer pa je Mrkaić znan po osebnih napadih tako na znane osebnosti kot tudi na anonimneže. Bistvena razlika med komunikacijo v klasičnih in spletnih medijih je namreč predvsem v odzivnosti. Pri tem anonimnost ne igra velike vloge.

Na kratko še o problemu cenzure. Kolikor je njen namen utišanje resnice, je to na spletu še bolj jalovo početje kot v klasičnih medijih. Zato je dobrobit za tožnika kvečjemu materialna odškodnina. Odgovornost piscev za napisano seveda obstaja, enako kot obstaja tudi za povedano kjerkoli, na cesti ali v gostilni: vsak lahko kogarkoli toži za žalitve, izrečene kjerkoli. O valjanju Ane Jud na tem mestu ne bom izgubljal preveč besed, a slovenska sodna praksa je zaskrbljujoče absurdistanska že v primeru cenzure knjig! Cenzuro mArkedžanija na Večerovi blogosferi je prenekateri spletnikovalec brez premisleka sprejel kot dokaz politične cenzure. V blogosferi se je pisalo o virusu cenzure. Klincar Robi (skrbnik seznama slovenskih blogov SloBlogi) je na primer opazil širjenje samocenzure, in sicer brisanje lastnih, že objavljenih zapisov. Slednje se mi sicer ne zdi problematično.

Narava in perspektiva spletnih dnevnikov. Pritrjujem hirkani, da so spletni dnevniki na sedanji način neka prehodna spletna oblika – da sicer ne bodo izginili, vendar se bodo razvili še v kakšno novo smer. Spletni dnevnik je po mojem mnenju najbolj naravna stvar na svetovnem spletu. Katera orodja se bodo še razvila v ta namen, si danes težko predstavljamo. Ampak razvoj bo tekel bliskovito naprej, saj je kritična masa že presežena. Pričakujem, da bodo nova orodja šla v smer večopravilnosti in avtomatizacije: prispevki na spletnih dnevnikih bodo pretežno v video obliki in se bodo sami brezžično nalagali (to bo zaresni veliki brat), inteligentni iskalniki pa bodo razpoznavali ne samo govor, pač pa tudi kdo-bi-vedel-kaj-še-vse.

A bistvo spletnih dnevnikov bo ostalo isto: zapisovanje življenj smrtnikov. Glede dnevniških zapisov je najboljša stvar to, da se je mogoče dokaj enostavno dokopati do informacij, katerih sicer namenoma nihče ne bi objavljal, saj na to ne bi pomislil. Značilnosti informacijske družbe so obseg, dostopnost in hitrost informacij. Svetovni splet temelji na množici entitet, ki se z medsebojnim povezovanjem dinamično strukturirajo v urejeni nered. Zato se spletni dnevniki v virtualnem svetu odlično počutijo. Morda nekoč iskalniki sploh ne bodo več orodja v sedanjem smislu, ampak se bodo med seboj borili za naklonjenost in neke vrste sožitja z ljudmi, ali natančneje povedano – z virtualnimi identitetami … 🙂