Mićo Mrkaić: To so bile svete krave

Mićo Mrkaić, kot ga poznamo: zajedljiv, žaljiv, nadut, neposreden, “vseveden”. A priznajmo mu tudi pozitivne kvalitete: premore izjemno dober spomin in analitičen um, deluje iskreno, vztraja pri matematično natančni logiki. Žal za šibkosti, ki jih je očital drugim, sam ni bil 100 % imun. Njegove kolumne v Financah sem po kakem letu prenehal redno prebirati. Postajale so čedalje bolj radikalne, izzivale so preveč negativnih reakcij, razmerje cost-benefit je postajalo čedalje manj ugodno. Knjigo sem bral s precejšnjo mero skepse ali, recimo temu “z negativnim halo-efektom“. Gre za ponatis kolumn v Financah, ki jih avtor obda s spremljajočim besedilom, v katerem razkriva vsakokratno ozadje. Ob tem obžaluje, da v kolumnah ni bil še ostrejši. Kljub okornemu stilu predstavlja 440 strani debelo delo dragoceno pričevanje o peripetijah na političnem in gospodarskem področju v času, ko se je družbeno nevarna vladna stranka LDS drobila v skupinice intelektualno ubogih prenapetežev. Mrkaić si lasti visok delež zaslug za njeno sesutje. Prava vrednost knjige je v razgaljanju nestrokovnosti nekaterih nedotakljivih avtoritet, ki še vedno vedrijo na visokih položajih in ki imajo viden vpliv na odločanje na državnem nivoju.

Knjiga je izšla marca 2007 v zbirki Ventilator pri založbi Pasadena. Priporočam!

Izvemo, s kakšnimi ovirami se je srečevala ministrica Petrinova že pri sami nameri, da bi spodbudila podjetništvo. Finančni minister Dušan Mramor se je pri davčni reformi pustil voditi sekretarki brez ekonomskega znanja, Milojki Kolar. Če bi tedanja struktura še en mandat vodila vlado, bi bila uvedba evra resnično vprašljiva. Profesorji, ki jim je javnost dolga leta neupravičeno priznavala kredibilnost na področju ekonomije, so namreč zagovarjali stališče, da se da inflacijo oklestiti z nadzorom nad cenami bencina, ne pa z nadzorom narodne banke nad količino denarja v obtoku. Ti “strokovnjaki” so radi izjavljali, da ekonomski zakoni v Sloveniji ne veljajo in da učbeniško znanje ni primerno za razlago dejanskega stanja. Izkazalo se je seveda, da je njihovo “učbeniško znanje” docela zastarelo in da ekonomske teorije še zdaleč ne obvladajo.

Mrkaić med “strokovnjaki” izpostavlja Jožeta Mencingerja (ki se je blamiral kot “strokovnjak” za ekonometrijo), Mitjo Gasparija (”strokovnjak” za računovodstvo), Veljka Boleta (”strokovnjak” za ekonomsko modeliranje), Francija Križaniča (”strokovnjak” za vse), Franja Štiblarja (še en biser ekonometrije), Ivana Ribnikarja (”strokovnjak” za prevajanje bančne terminologije) in Janeza Prašnikarja (”strokovnjak” za svetovni neto izvoz). Drugi sodelujoči neznalci so Maks Tajnikar (sicer pri njem ceni iskrenost), Marjan Senjur, Andrej Cetinski, Franček Drenovec, Aleksander Aristovnik (”strokovnjak” za zavajajoče interpretacije) in še kdo. Mencinger je zagovarjal tezo, da je v Sloveniji inflacija stroškovna in da je narodna banka zato že po teoriji nemočna. Gaspari je sicer priznaval dolgoročni vpliv količine denarja v obtoku, vendar je dolgi rok razumel kot čas, ki ga “v normalnem življenju” ne dočakamo. Bole pa je nasprotoval trditvi, da je inflacija po definiciji stopnja spremembe ravni cen. O Tonetu Ropu, ki se v ekstremizmu ujema z Dušanom Kebrom in ki si domišlja, da je v praksi že trikrat doktoriral, ne bomo izgubljali preveč besed.

V knjigi so obdelane še Kebrove norosti na področju zdravstva, pa tudi Bručanove ideje o prelivanju dolgoročnih rezervacij v kratkoročno zapravljanje. Miću izjemno boleča je bila debata na področju kulture. V teh bojih je doživel udarce nizko pod pas. Pričakovano tudi sam ni ostal dolžen. Razkril je intelektualni poden Marka Crnkoviča (o njem ima tudi Branko Gradišnik “zanimivo” mnenje) in Andreja Košaka, ni se mogel dovolj načuditi zasidranosti Mitje Rotovnika, zgroženo je ugotavljal, da imajo najbolj udarni novinarji le srednješolsko izobrazbo, in še to s področja manj cenjenih fakultet, dokaz zaostalosti univerze je, da lahko redni profesor mimo zahtevanih pogojev postane taka profesorska ničla, kakršen je Vlado Miheljak. Žal pa se je v svojem boju proti skoraj vsem tudi Mrkaić zatekal k cenenemu populizmu, na primer koliko življenj rakavih bolnikov da bi lahko rešili, če premožnejšim slojem ne bi subvencionirali najdražjih koncertnih dogodkov. Simpatije si je zapravil tudi s trapanjem o inferiornosti slovenščine kot maternega jezika. Poučno je poglavje o liberalizmu  in ekonomski teoriji. Zgleden je članek o nobelovi nagradi za ekonomijo leta 2004.

Kot detektivka se bere poglavje o sodelovanju z Janševo vladno ekipo. Mrkaić takrat spozna, da koalicijo skupaj drži preveč lobističnih interesov, s čimer je delovanje vlade postalo na moč podobno LDS-ovim. Dokler sta v vladi SLS in DeSUS, temeljitih reform ne bo mogoče izvajati. Mrkaićev strateški svet je bil po njegovih besedah “mrtvorojeno dete”, pri njegovem ustanavljanju je bil premalo odločen. Mrkaiću moramo kljub vsemu biti hvaležni za spomine iz njegovega dnevnika, ki ponekod oživijo v sočnih dialogih. Na primer, kako je Bajuka videl kot zajčka na baterije, ki se glede sestave sveta tolče po glavi: “Gantar je eselesovska mafija, pa prav tega mi ni treba!” V zgodbi o Petrolu se je Mrkaiću močno v spomin vtisnil prizor, ko Andrijana Starina Kosem kot učencu daje napotke za sejo nadzornega sveta Petrola Jožetu Zagožnu. Kmalu ni več videl smisla v sodelovanju z Janšo. V njem je prepoznal preveč socialdemokratskega načina razmišljanja, premalo liberalnega. Ob slovesu obžaluje, da ne zna tudi sam tako dobro manipulirati z ljudmi kot Janša. Ponosno se pohvali, da je Damijana svaril pred nadaljnjim reformnim sodelovanjem. Sam je “že” pred drugimi reformisti pravilno ocenil možnosti za uveljavitev reform, “kolega Jože je dojemal počasneje.”

Zaradi vseh teh slovenskih nezgod Mrkaić razočarano zapusti Slovenijo in se zaposli pri Mednarodnem denarnem skladu. Slovencem očita hudo funkcionalno nepismenost in nasploh vseprežeto klientelistično pokvarjenost. Pravih liberalcev da je poleg njega le še peščica. O logiki in o analitični filozofiji da nimamo pojma (za humanistiko sicer pove, da je praviloma pribežališče revežev, ki niso bili sposobni razumeti matematike). S podcenjujočim odnosom v večini člankov neusmiljeno tolče po bralcu. To se na primer izrazi tako, da v istem članku trikrat postavi retorično vprašanje in pri tem vsakič poudari (za očitne tepce, ki tega ne morejo sami doumeti), da je bilo vprašanje retorično. Mrkaić očitno nikoli ni dopuščal možnosti, da bi tudi sam zagrešil katero od napak, ki jih je drugim neusmiljeno očital. Zagreši tudi eno najhujših napak, ki se sicer raje pojavlja pri levičarskih oziroma nacional socialističnih “intelektualcih”, namreč označba ali dvom za nekoga, ali je sploh človek. V podpoglavju Orangutani zavrača očitke, da je za neuspeh predlogov reform kriv njegov način komunikacije, češ trčile so ob preveč nasprotne interese. V zaključni besedi išče vzroke, zakaj je izgubil bitko za javno mnenje. Sklepa, da so liberalci pisali preveč akademsko, medtem ko so jih politiki, sindikalisti in novinarji napadali z demagoškimi prijemi. To je res. Vendar pa so bitko za javno mnenje izgubili tudi zato, ker so nasprotnikom preveč poceni dajali material za demagoške napade. Na koncu ugotavljam, da je njihova vloga suma sumarum pozitivna. Škoda je, če so na tej poti že upehali. Vendar glavni premiki so narejeni, in Slovenija že uspešno stopa po poti evropske demokratične preudarnosti.