Najprej nekaj banalnosti. Pridevnik se v spolu in številu ujema s samostalnikom. Končnica samostalnika in pridevnika v francoščini sicer nista odvisni od sklona. V osnovi imajo pridevniki za ženski spol dodano črko -e. Če se moška oblika konča s soglasnikom (ki se ga ne izgovori), na primer -en, -on, -el, -s, se pri ženski obliki soglasnik podvoji in doda črka e, izgovorjava se spremeni: européen/européenne [ôrôpéèn], officiel/officielle [ofisjél/ofisjèj], gros/grosse [gró/grós]. Če pa se samostalnik začne s samoglasnikom, se pridevnik za moško obliko včasih spremeni, tako da se konča na -l/-lle, na primer namesto vieux nastane veil, ustrezno tudi ženska oblika - a podani primer je izjema v tem, da za žensko obliko sploh ne obstaja vieuse, pač pa je v vsakem primeru vieille. Enako se zgodi v primerih beau/bel/belle, nouveau/nouvel/nouvelle. Veliko pridevnikov ima obliko participa. Iz glagola marier nastaneta marié/mariée, iz créer pa bi po tem pravilu nastal ljubek par créé/créée. 
Če se moška oblika konča na -e (pozor, ne -é), ostane ženska oblika nespremenjena, na primer sympathique. Nekaj posebnosti: blanc/blanche, sec/seche, grec/grecque, public/publique, faux/fausse, doux/douce, roux/rousse, jaloux/jalouse, fou/folle, long/longue, frais/fraîche. Vseh pravil tukaj ne bom izčrpal, ampak ena slika je pa le (you get the idea … vous avez eu l’idée). 
Pravila, kako tvoriti množino, so podobno “preprosta”: pravzaprav so enaka kot za tvorjenje množine pri samostalnikih. Pridevnik v množini v osnovi pridobi končnico -s (z upoštevanjem spola: blond -> blonds, blonde -> blondes), razen če ima že v ednini -s ali -x. Za razliko od spremembe pri spolu, množina ne vpliva na izgovorjavo. A to je le v osnovi. Včasih pridevnik v množini dobi -x, kot v primeru beau -> beaux. Izgovorjava se ne spremeni [bó], razen če pridevniku sledi samostalnik, ki se začne s samoglasnikom - potem nastane glasovna povezava z z-jem, na primer des beaux arts je [dé-bó-zar]. Kot za samostalnik velja tudi za pridevnik, da iz končnice -al v množini nastane -aux: original -> originaux [orižinal/orižinó], sentimental/sentimentaux [sòntimòntal/sòntimòntó]; seveda pa vedno obstajajo tudi izjeme: banal/banals, fatal/fatals, naval/navals. Pri ženski obliki te rošade ni, torej: originale/originales [orižinal/orižinal], sentimentale/sentimentales [sòntimòntal/sòntimòntal]. Da vendar ne bi bilo “preveč preprosto”, še povejmo, da pridevniki iz nekaterih barv v množini ostanejo enaki kot v ednini in tudi ženska oblika je enaka moški: marron, orange.
Pri vikanju v ednini se uporablja glagol v drugi osebi množine, pridevnik pa ostane v ednini.
Sedaj pa še skupek pravil, zaradi katerih danes sploh pišem o pridevniku: položaj pridevnika v stavku.
