Mediji se ne naveličajo Sove, in verjetno sem zato odkril članek iz Die Zeita, objavljen 7. decembra 2006, v slovenščino preveden v Ampaku (str. 20), ki strašljivo opiše današnje ruske razmere. Svarila v članku moramo spričo aktualnih obveščevalnih zapletov resno jemati. Upoštevati moramo, da so se udbovci v Jugoslaviji učili tako od komunističnih likvidatorjev na vzhodu (KGB, STASI) kot tudi od imperialističnih na zahodu (CIA, MI 5). Skrajni čas je že bil, da se slovenska vlada spopade s protizakonitim delovanjem na tako občutljivem področju, kot so varnostne službe. To velja za Sovo še toliko bolj, saj je vladi neposredno podrejena.
Razkritja zadnjega leta so pokazala, da je vpliv slovenskih stasijevcev na politično življenje še vedno močan. Ohranjajo se osebne povezave, ki temeljijo na medsebojni pomoči in izsiljevanju (izstop iz klike je na vse načine otežen). Ohranjajo se stari, vosovski kriteriji presoje, “kdo je proti nam“: ne zadostuje, da je kdo kaj “za nas” naredil, ampak odloča, česa ni naredil, pa bi moral. Slednje na najvišjih komunističnih inštancah zdaj že izrecno izpostavljata “oče” Janez Stanovnik in “sinko” Milan Kučan. Ideologija, ki jo zagovarjata, kot ključni kriterij primernosti izpostavlja odnos do revolucionarne morije v času druge svetovne vojne: prešitje ni partizanstvo in NOB oziroma na splošno ljudski odpor, pač pa vloga komunistične partije v vojnem času.
Kljub dolgim in trdoživim Mačkovim lovkam pa v Sloveniji vendarle ni tako hudo kot v Rusiji. V Rusiji so atentati na pomembne javne osebnosti iz političnega in gospodarskega življenja na dnevnem urniku domače mafije. Ruska mafija nadvladuje družbo in politiko. Prežeta je s sedanjimi in preteklimi sodelavci obveščevalnih služb. V strahu za svoje življenje niso samo novinarji in gospodarstveniki, ampak celo (opozicijski) poslanci. Zvezna varnostna služba (FSB) je z oblastnikom Putinom postala še bolj nevarna. Putin je nekdanji uradnik obveščevalne službe, in na oblast seveda ni prišel na lepe oči ali pa z bojem proti obveščevalcem. Vladimir Rižkov, opozicijski poslanec iz Republikanske stranke, ocenjuje, da je oblast napol kriminalna, politika vsebuje gangsterske elemente.
Zarote danes niso več prepletene samo z dvojnimi oziroma večkratnimi tajnimi agenti, pač pa so za zavajanje preiskovalnega preigravanja zgrajene na večkratnem zanikanju preprostejših scenarijev. Naj pojasnim s preprostim, tako rekoč učnim primerom. Ko je NATO leta 1999 napadel srbske vojaške enote na Kosovem, je srbska (jugoslovanska) vojska svoje sile še močneje uperila v albansko prebivalstvo. Posledica je bil ogromen val kosovskih beguncev. Srbska politika je v propagandni vojni begunce pripisala Natovim napadom. Podobno taktiko so letos ubrali slovenski stasijevci: ko je vladna komisija preiskovala finančni vidik poslovanja Sove, so zaposleni v javnost spravili nekatere tajne dokumente z namenom, da se odtekanje informacij pripiše delovanju komisije.
V svetu z medijsko konstruirano realnostmi se FSB v pripravi zarot se ravna po načelu, da “grozno ni to, kar se je zgodilo, temveč to, kar naj bi se zgodilo.” Dejstvo, da preproste teorije zarot niso več prepričljive, ob vnaprej zagotovljeni medijski podpori izkoriščajo zarotniški obveščevalci . Na ta način del prebivalstva verjame celo trditvam, kakršne je na primer letos lansiral ldsovski poraženec Rop. Kajti, “za ljudi z jasnimi predstavami o svojih sovražnikih zveni to nadvse prepričljivo.”
V Rusiji je postalo nedelovanje pravne države dolgoročni družbeni problem. Čedalje vidnejši postajajo skrajneži, ki se zavzemajo za umore brez kakršnegakoli sodnega procesa. Združujejo se pod parolo “domovina, junaštvo, čast“. Motiv za obračunavanje s svojimi sovražniki je zgolj v funkciji iskanja dežurnih krivcev. Olga Krištanovskaja je te probleme proučila v sociološki raziskavi. V tem odstavku povzemam njene ugotovitve. Na začetku devetdesetih je veliko častnikov KGB prestopilo v podjetja, banke in varnostne službe. Njihova vrednost je bila odvisna od tega, ali so lahko ohranili stare stike. Več kot 35 % vseh namestnikov ministrov po letu 1998 prihaja iz vrst ovaduške rezervne sestave. Kar 26 % od 1061 državnih funkcionarjev, ki jih je zajela raziskava, je v preteklosti sodelovalo s KGB. Prikrite agente so v raziskavi razkrili z iskanjem vrzeli v njihovih življenjepisih in nenavadnih napredovanj. Prevladujoči profil obveščevalcev so komunikativni ljudje, ki pa prikrivajo svoje prave namere. Poznajo zakone in jih kršijo … Pripadniki tajnih služb se povsod po svetu ukvarjajo z nalogami, ki bi jih lahko označili za kriminalne, če jih ne bi legitimirala država.
