Kraj dogajanja: avtobusna postaja, deset minut peš stran od terminala na letališču Hahn. Čas: ponedeljek ob pol enih zjutraj, pred enim mesecem. Zaplet: med hojo od terminala do dislocirane avtobusne postaje čedalje glasneje odmeva veseljaška glasba. Problem: delovno ljudstvo se utrujeno vrača s potovanj, čaka ga še pozna vožnja domov, zjutraj pa pričetek novega delovnega tedna; čas je torej za meditacijo, vendar temu moteče grozi NNNP (neznani nasprotnik na parkirišču). Razplet: ko se osumljencem približam s hrbtne strani, v njih prepoznam povsem normalne, stereotipske Špance. 
P.s.: To je (že tretji) uvod v serijo zapisov o Španiji. 
17.10.2007 at 14.18
Ola
) In je ena najlepših obal. Španci pa kot pravi sredozemci temperamentni in vedno za zabavo.
Moraš imeti rad špance. Par let nazaj sem preživel par tednov v Torevijei (če se tako napiše
Zna biti pa grozno na postajališčih in parkiriščih ponoči. Južna Španija naj bi bil predel evrope z največ kriminala poleg tega pa se kolone najrazličnejših ljudi na poti v Tunizijo ustavljajo na takih parkiriščih.
17.10.2007 at 16.10
Tem tipom je pa dogajalo