Zahtevajmo garancije tudi od politikov

Eno od spoznanj iz knjige Tested advertising methods je, da beseda garancija zaradi inflatorne uporabe ni več močen marketinški prožilec. Če želi oglaševalec kupce privabiti z garancijo, mora konkretno navesti, kaj in v kolikšni meri garantira. 

Obljuba o garanciji ima za produkte (izdelke in storitve) različnih vrednosti različno težo. Problem z garancijo za produkte majhnih vrednosti so že stroški transporta. Drugače je z garancijo za produkte velikih vrednosti, na primer za avto ali stanovanje. Pri večjih vrednostih so transakcijski stroški (tudi strošek odvetnikov) relativno nižji. Pri najvišjih vrednostih pa se zgodba presentljivo obrne: za odločitve, ki usodno vplivajo na kakovost življenja danes in celo za naslednje generacije, volivci ne zahtevamo praktično nobenih garancij – razen možnosti, da na štiri ali pet let kupimo spet nove obljube brez garancij.

Zoran Jankovič je veliko obljubljal, a njegove politične obljube niso bile tipične. Nasprotno, bile so konkretne in časovno opredeljene, in s tem preverljive. Od Jankovića seveda nismo zahtevali garancij, veseli bomo že vsake izpolnitve obljub (veliko bo seveda jeznih, na primer vrtičkarji, pa tudi okoljevarstveniki). Vendar bo ena od posledic Jankovićevega vstopa v (lokalno) politiko v prihodnje kakovostni dvig ravni političnega boja. Od tekmecev na naslednjih volitvah bomo zahtevali, da obljube konkretizirajo, tako da bodo preverljive in nedvoumne.

Morda pa bomo kdaj v daljnji prihodnosti tudi od politikov zahtevali garancije. Še torbe samsonite imajo garancijo!