Zeitgeist – teorija resnične zarote?

Slika je iz Vikipedije

Pravijo, da si je dokumentarni film Duh časa (tudi s slovenskimi podnapisi) treba ogledati. Baje po ogledu svet vidiš drugače.

Film je razdeljen na tri dele, nabit je z ogromno množico podatkov, hitri tempo deluje hipnotično. Vendar pa ni vse tako, kot se zdi …

V prvem delu izvemo, da je krščanska religija hibridni konstrukt veliko starejših poganskih religij in astrologije. V drugem delu nas film prepriča, da se njujorška dvojčka (in ob njiju še stolpnica številka 7) nista zrušila zaradi letalskega napada in da za napadom sploh ne stoji Osama bin Laden. Šlo je za notranje delo, stolpnice so v prah pretvorili ameriški zarotniki ob védenju dinastije Bush.

Tretji del filma preiskuje temelje zarotniškega delovanja centralno bančnega sistema v Združenih državah Amerike. Ameriški bančni zarotniki svojo nadvlado svetu povečujejo tako, da nas lovijo v spiralno zanko obrestno obrestnega računa. Bančniški zarotniki so od vseh zarotnikov največji krivci za svetovne vojne, neposredno so odgovorni za vstop ZDA v prvo in drugo svetovno vojno, za Vietnam ter za napad na Irak. Naslednja bo Venezuela.

… Isti centri moči, ki stojijo nad Evropsko unijo, so tudi ZDA, Kanado in Mehiko združili v Severno-ameriško unijo (dolarja kmalu ne bo več, zamenjal ga bo amero), isti vplivneži so ustanovili Afriško unijo in skorajšnjo Azijsko unijo. Zakaj to počnejo – ali še nimajo dovolj denarja in vpliva? Še zdaleč ne, kajti njihov cilji so enotna svetovna banka, enotna svetovna vojska, enotna svetovna vlada, novi svetovni red: zavladal bo resnični veliki brat, ljudem bodo ob rojstvu vsajali čipe RFID …

Film odpira zanimiva vprašanja, a strašenje proti koncu filma postane že preveč neverjetno. Ustvarjalci so nedvomno opravili veliko raziskovalnega dela, a opravili so ga tudi kritiki filma. Za ogrevanje v branje priporočam kritiko na strani Boing Boing, za glavno jed pa kritiko, za katero se je raziskovalno potrudil Edward L. Winston. Avtorji so o filmu na spletu napisali tole izjavo: „Upam, da gledalci ne bodo povedanega v filmu vzeli za resnično, ampak sami odkrili, da resnica ni izpovedana, pač pa dojeta/uresničena.”

Do konca uničujoča kritika razkriva, da je v filmu večina uporabljenih citatov potvorjenih in nerelavantnih v uporabljenem kontekstu, ali pa so jih avtorji preprosto narobe razumeli. Neresničnost nekaterih navedb, kot je na primer tista, da v ZDA ne obstaja zakon o dohodnini, je dokaj enostavno preveriti. Na koncu je ostal občutek, da so se filmski ustvarjalci z gledalci malo poigrali.