Tako imenovano „lastno nogometno moštvo”

Ta vikend sem televizijo skupno gledal manj kot pet minut. Nogometna norija je do mene prišla po drugih kanalih. Sinoči je bil na cestah velik direndaj, slišati je bilo veliko trobljenja z avtomobili in vriskanja. Sklepal sem, da je ekipa Nemčije nekoga premagala. No, zdajle sem preveril, pa vidim, da so bili verjetno Turki tisti, ki so zganjali veliko hrupa (za prazen nič). Ampak Nemci bi počeli isto, tako kot so pred dvema letoma zaradi svetovnega prvenstva.

Čeprav sociološko razumem družbeno potrebo po športnih manifestacijah in korist od njih, pa se v posameznih primerih še vedno čudim pristnosti oziroma primitivnosti izraženih navijaških čustev. Še vedno ne razumem posameznika, kako se lahko nacionalno ali celo nacionalistično identificira s profesionalnimi športniki, ki so tam pač zaradi denarja. O tem, namreč o „so genannte eigene Mannschaft” je včeraj spregovoril celo župnik: da mora tekmovanje služiti širjenju medsebojnega razumevanja in sodelovanja.

P.s.: Slika je z javnega navijanja ob tekmi med Nemčijo in Argentino (2006).