Volilni sendvič

Vtisi po včerajšnji Tarči so, da predvolilna soočenja ne bodo posebej zanimiva.

Janez Janša je proti Borutu Pahorju igral taktiko uspavanja, nekaj podobnega kot slovenski nogometni klubi proti tujim klubom (se mi zdi). Pahor je kljub temu postregel nekaj zabavnih izjav, navajam dve, po spominu: „Če bi imel slabo vest, bi se zapeljal mimo prireditve [Pivo in cvetje],” in, „Naslednja vlada bo gradila na temeljih sedanje vlade.” Janša je ob Pahorjevih obtožbah večinoma skesano dol gledal.

Pahor se je pretirano trudil s številkami in tujkami, čeprav mu številke niso šle najbolje. Glede zmanjšanja deleža stroškov za zdravstvo ni vedel, o čem natančno govori, ven se je poskusil zvleči z mednarodno primerjavo. Pahor poleg tega nima razčiščenih pojmov glede javnega in zasebnega zdravstva – ali pa je namerno navrgel demagogijo, da si bolniki težje privoščijo koncesionarja kot pa državno ustanovo.

Oba sta bila fizično precej nesimpatično videti: Janša je imel rdeče oči, Pahor je gledal spod obrvi in se neumno režal. Na koncu oddaje se je Janša zaplezal v držo, ki njegovim volivcem (baje) ni všeč, namreč kazal je užaljenost zaradi bedaste Ropove izjave. Pahor se je trudil odločno zavračati bodočo koalicijo s SDS. Poudaril je, da se je zaradi Janševih izjav o tajkunih razšel z Boškom Šrotom.

Po oddaji so v Odmevih soočenje komentirali Matej Makarovič, Jernej Pikalo, Peter Frankl in Silvester Šurla. Komentarji so bili precej mimo. Pikalo in Frankl sta naštela nekaj stvari, o katerih da Pahor in Janša nista govorila, čeprav v resnici sta.

Pričakujem, da bodo dnevniški zapisi skrajnih levičarjev Pahorju žolčno očitali, da je proti Janši zavzel premilo držo.