Po večletni izkušnji severnjaške prometne discipline sem sprva mislil, da se bom na okolje slovenskih cestnih divjakov (spet) hitro prilagodil. Vendar mi to še vedno ni uspelo.
Da se še vedno nisem dovolj privadil, me s trobljenjem vsakič opomnijo za menoj vozeči udeleženci. Tipična primera, ko za menoj ponorijo, se zgodita, kadar v gostem prometu, v stoječi koloni prepustim prednost komu, ki se vključuje z neprednostne ceste, ali komu iz nasprotne smeri, ki zavija v svojo levo.
Še bolj nestrpen je odnos voznikov do peščev in nasploh do šibkejših v prometu. Ne morem se dovolj načuditi in zgroziti nad neprijaznostjo voznikov v mestnem prometu. Skrajno absurdna je situacija, ko mora pešak zaradi neciviliziranih voznikov teči čez prehod za pešce. Situacija je še tolikanj nevarnejša, kadar so na prehodu za pešce otroci in ostareli.
Glavni razlog za nizek nivo prometne kulture je v ponavljanju večinske prakse: udeleženci v prometu uveljavljajo in utrjujejo prakse, ki jih opazijo pri drugih in ki jim jih okolica pravzaprav vsiljuje. Izvirni greh tiči v slabih prometnih predpisih. Slovenski vozniki so dejansko slabo oziroma napačno vzgojeni.
Najslabše vzgojeni vozniki živijo v prepričanju, da so spričo lastnih sposobnosti in zmogljivosti svojega avtomobila upravičeni do drzne vožnje in kršenja cestno-prometnih predpisov. Zaradi te smrtonosne zmote pretenciozni brezobzirnež zahteva, da vsi ostali udeleženci v prometu ravnajo natanko tako, kot bi prav njemu najbolj ustrezalo: da pred njim vozeči na avtocesti ne prehitevajo tovornih vozil kot polži s hitrostjo komaj 130 km/h (merjeno z gps); da se nasproti vozeči držijo svoje skrajne desne oziroma vozijo kar po bankini, zato da lahko sam udobno seka ovinke; da pred njegov avto na mestnih ulicah nikoli ne skoči otrok in da kolesar zunaj naselja ne vozi po asfaltu, saj vendar vsak ve, da je to nevarno; itd.
Problem je tako kompleksen, da si zasluži obravnavo v debelih strokovnih knjigah. Ampak, pravzaprav sem želel tukaj napisati samo dve stvari glede cestno-prometnih predpisov. Prva pripomba: zakon o varnosti cestnega prometa v členu 46(2) določa, da voznik, ki v križišču zavija levo, mora pustiti mimo vozila, ki prihajajo z nasprotne smeri in vozijo naravnost ali zavijajo desno. Torej zakon prepoveduje (in kaznuje) onemogoča, da voznik, ki vozi naravnost, svojo prednost prepusti tistim, ki je takrat nimajo. Ta določba je zelo slaba in v določenih situacijah naravnost sili udeležence, da predpis kršijo.
Druga pripomba: zakon v členu 49(2) določa, da morajo vozniki omogočiti pešcem varno prečkanje vozišča, ki so na prehodu ali stopajo nanj. To navodilo večina voznikov razume tako, da morajo ustaviti le tistim, ki so vsaj z eno nogo že na cesti. Prejšnji zakon (iz leta 1998) je v takratnem členu 44(1) predpisoval, da morajo vozniki omogočiti pešcem varno prečkanje vozišča, če so ti že na prehodu ali dajejo znak, da želijo prečkati vozišče (op. vsi poudarki so moji). Torej je novi zakon glede tega še slabši od prejšnjega. Smotrna bi bila šele določba, da mora voznik ustaviti pešcu že takoj, ko se le-ta približa prehodu za pešce in je glede na smer njegove hoje viden namen, da želi prečkati cesto.
Državni zbor bi moral najprej zakon temeljito popraviti. Temu bi moralo slediti dolgoročno in sistematično poučevanje o tem, kaj je defenzivna (previdna) vožnja in zakaj se ofenzivna (napadalna) vožnja ne splača.
20.11.2008 at 12.41
ofenzivna vožnja ni vedno neprimerna. Je pa res da bi morali pred njo vedno imeti prednost varnost in spoštovanje soudeležencev. mene predvsem zanima zakaj zjutraj nihče ne vstane iz postelje 15 min prej in se v službo pelje z manj norije in manj možnostmi karambola..
20.11.2008 at 14.42
V katerem primeru pa je ofenzivna vožnja sploh primerna?
24.11.2008 at 11.41
49(2) člen kot si ga citiral ne govori o dajanju prednosti vozilom, ki zavijajo levo ali se vključujejo v promet. Oni sicer morajo spustiti vsa vozila s prednostjo (kar je popolnoma logično), nikjer pa ne piše, da vozilo, ki ima prednost ne sme spustiti koga predse.
Zdaj boš pa z mojim razumevanjem nezadovoljen – po moje bi bilo treba PREPOVEDATI spuščanje vozil predse z nevarnim zmanjšđevanjem hitrosti na prednostni cesti. Če smo čisto konkretni, je to že prepovedano v členu, ki prepoveduje naglo ustavljanje brez razloga (se mi zdi, da obstaja). Spuščanje je seveda dopustno ali celo več kot zaželeno v primerih, ko je gneča in je hitrost majhna ali če vozilo, ki čaka na zavijanje ovira promet na nasprotnem pasu. Vsekakor pa je popolnoma neprimerno (morda celo sunkovito) zaviranje ali ustavljanje, ko je zadaj recimo samo še en avto in potem dolgo nič. Skratka, tu je potrebno precej soli v glavi, če ne, je tako spuščanje lahko izredno nevarno. Seveda pa ni pričakovati, da bo naš zakon to rešil tako, da bo logično. Na žalost.
Pa še nekaj – ne moreš govoriti o nekulturi, če ljudje samo upoštevamo zakon – predlagam, da se le-te lotiš tam, kjer je zakon kršen, nekultura pa še bistveno večja. Mislim, da mi ni treba naštevati primerov…
24.11.2008 at 20.23
Res je, člen 46(2) ne prepoveduje in ne kaznuje voznikov, da prednost prepustijo tistim, ki je nimajo. Kaznuje le tiste, ki nimajo prednosti, če ne pustijo mimo tistih s prednostjo (mimogrede, izraz vozila s prednostjo je v zakonu rezerviran za rešilce in podobna vozila z lučkami na nujni poti). Zaradi tega tisti, ki nima prednosti, kljub dobri volji nasproti vozečega te geste ne sme izkoristiti, saj ga mora pustiti mimo. V nasprotnem primeru ga zakon kaznuje. Kljub temu da se tisti s prednostjo ustavi, namreč še vedno velja, da prihaja z nasprotne smeri in vozi naravnost ali zavija desno.
Glede nevarnega ustavljanja oziroma zniževanja hitrosti (sunkovitega zaviranja brez vzroka višje sile) se seveda strinjam. Sploh ne vem, zakaj si pričakoval, da se ne bom.
Čudi pa me, da tudi od nove vlade ne pričakuješ logičnih formulacij v zakonih. Sploh ker bosta za to področje zadolžena ldsovca – Kresalova in Zalar, oba pravnika z visokima egoma. 
Pa še nekaj – sam nisem pisal o nekulturi, ampak o nizki kulturi. Zakonodaja je kakopak eden bistvenih dejavnikov kulture, tolikanj bolj v pravni državi. Iz slabih zakonov sledita neprimerna vzgoja in nevarna praksa. Moj namen ni bil naštevati množice primerov slabe prakse, ampak sem naštel tri, ki so me v času pisanja najbolj zbodli, saj se dogajajo tako rekoč na vsakem ovinku. Lahko pa zraven prištejem še problem pomanjkljivega tehničnega znanja, pri tem mislim na voznike, ki tik pred zavijanjem desno zakolovratijo na levo, po možnosti še brez smernih utripalk.
14.12.2008 at 2.24
Meni se zdi slovenska določba zakona bolj smiselna in skladnejša s sodobnimi raziskavami kot tipična zahodnoevropska. Podeliti pešcu popolno prednost na prehodu ne pomeni nujno zmanjšanja smrtnih žrtev in hkrati nudi možnost zlorabe, da nekdo skoči namensko pred avto ali vrže kolo pred njega in podobno. Pešec se tudi lažje ustavi.
Švedi v svojih raziskavah že več kot desetletje opozarjajo, da prehodi za pešce zmanjšujejo varnost. Zato ni čudno, da npr. v Avstriji ni redkost videti, da je pešcem z znakom odvzeta prednost na pločnikih, ki prečkajo križišče. Tudi sami prehodi so izredno redki, ker se pešec brez prehoda veliko bolj prepriča o tem, ali cesto lahko prečka ali ne, ker ve da ni zaščiten in da drugi ne rabijo paziti na njega. Pa tudi pešci niso tako neumni, da če bodo šli k sosedu preko ceste, da bodo šli na 100+ metrov oddaljen prehod.
Pri nas čez vse prehode vedno namestijo omejitev 60 ali 50, v zahodni Evropi pa pustijo čez prehode ponavadi splošno omejitev 90 oz. 100 km/h. Pa jih v tujini povozi veliko manj, mogoče zato, ker pešec ve, da voznik vozi z veliko hitrostjo, za razliko od naših, ki pričakujejo od avta, da bo mimo peljel s hitrostjo kolesa z motorjem.
14.12.2008 at 16.49
Pijanec, v prvem odstavku si navedel skrajno bedast protiargument (možnost zlorabe, da nekdo skoči namensko pred avto ), na podlagi preostalega pa sklepam, da nimaš relevantnih izkušenj iz severne Evrope.
11.1.2009 at 19.55
Grozljiva statistika o pijanih pešcih (vir: Delo 10.1.2009):