Kaj sploh še ostane Sloveniji

Uradni govorec ministrstva za zunanje zadeve Milan Balažic takole v Odmevih 2.10.2009 predstavil varovalke Slovenije za zaščito svojih interesov proti izsiljevanju Hrvaške in institucij Evropske unije:

Ne vidimo nobene možnosti za kakšno posebno izsiljevanje, ker – kot sem rekel – ima Slovenija karte v rokah. To pa pomeni, da lahko, če Hrvaška ne gre po pravi poti, v določenem trenutku: ali ne zapre kakšnega poglavja, ali gre potem za vprašanje referenduma, ali končno tudi za sprejemanje pristopne pogodbe v slovenskem parlamentu. Tako da teh mehanizmov, ki varujejo slovenske nacionalne interese, je zelo veliko.

Borut Pahor in Milan Balažic sta poleg tega, krucefiks, glede tajnega sporazuma s Kosorjevo zavajala slovensko javnost, da bo do konca arbitražnega odločanja dovolj časa za sprožitev varovalk.

Zdaj ko je arbitražni sporazum javen (po zaslugi hrvaškega parlamenta), vidimo, da so postale skoraj vse varovalke za Slovenijo neuporabne. Slovenija lahko izbira samo še med skrajno slabimi možnostmi. Vsi procesni roki iz arbitražnega sporazuma namreč pričnejo teči šele s podpisom Hrvaške v pogodbi o vstopu Hrvaške v Evropsko unijo, verjetno leta 2011.

Če pogledamo od zadaj naprej, je menda jasno, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti, da bi zaradi mejnega spora zavrnila pristopno pogodbo Hrvaške k EU. Pritiski evropske in ameriške politike bi bili za Slovenijo prehudi, še hujši kot doslej.

Odpadla je tudi varovalka, na katero se je zadnje tedne rad skliceval Milan Balažic, in sicer blokada poglavja 31, ker Hrvaška krši načelo dobrososedskih odnosov. Slovenija po ratifikaciji sporazuma v hrvaškem parlamentu te varovalke preprosto ne more več verodostojno uporabiti.

Ostane le še referendum o arbitražnem sporazumu. Ta je nujen že zaradi tega, da bo lahko onemogočen referendum o pristopu Hrvaške k EU. Vendar morebitna referendumska zavrnitev arbitražnega sporazuma ne bo vplivala na vstopanje Hrvaške v EU. Za institucije EU je ta zgodba z jutrišnjim podpisom v Stockholmu že passé.

In kaj se zgodi, če bo arbitražni sporazum referendumsko potrjen? Kot sem že napisal, Hrvaška nikoli ne bo pristala na načelo zunanje pravičnosti. Če bo Hrvaška pri sestavljanju arbitražnega tribunala ali šele med samim postopkom arbitraže ugotovila, da lahko Slovenija dobi kaj več od tega, kar ji po pomorskem pravu pripada tudi v primeru, če bi bil ves Piranski zaliv hrvaški, bo proces tako ali drugače blokirala.

Slovenijo bo pri hrvaškem izigravanju sicer varovala načelna možnost mednarodne tožbe (da Hrvaška izpolni svoje zaveze). Ampak to bi za seboj povleklo še hujše zaplete. Zato bo Slovenija v maniri domnevnih dobrososedskih odnosov spet popustila, tako da bodo na koncu vse zahteve po pravični rešitvi propadle.

Slovenska blokada Hrvaške je bila kljub vsemu koristna. Vstop Hrvaške v EU se je zaradi nje premaknil za mesec ali dva. Odprto ostaja pomembnejše vprašanje, to je: kako bo Evropa shajala s Hrvaško, ko bo le-ta polnopravna članica.