Danes za dober ognjemet ne zadostujeta več samo bliskanje in grmenje, ampak mora biti ognjemet vpet v zanimivo zgodbo. Če ni spektakel, je brezveze. V Kölnu téma letošnjega ognjemeta (časovno potovanje) ni bila ravno originalna, ampak izvedba je bila pa res vrhunska. Ognjemet je kot s podnapisi spremljal zvočni komentar, ozračje je poleg igre svetlobe ogrevala tudi kontekstualna glasbena spremljava.
Navijaški hrup je podoben kot norija ob nogometnih tekmah, pa vendar o navijaški primitivnosti na triatlonu v Frankfurtu ne moremo govoriti. Navijaško vzdušje je bilo nabito s pozitivno energijo za vse tekmovalce, proti nobenemu pa z negativno energijo. Tekmovalci so bili nad nemško organizacijo kakopak navdušeni, za navijače pa jim nikakor ni zmanjkalo pohval.
Zdi se, da razlika v navijanju nasploh pride zaradi razlike med individualnimi in ekipnimi športi.
Podaljšani vikend sem preživel v Parizu. Fino je bilo po dolgem času spet malo vandrati po Montmartru. Glavni namen izleta pa je bil praznik glasbe.
Vsako mesto, ki da kaj nase, v času okoli kresne noči z ulično fešto pozdravi poletje. V Parizu fešto vsako leto priredijo na 21. junij (tudi če ni sobota). Na ta dan glasbeniki v različnih predelih mesta zastonj zabavajo občinstvo. Organizacija fešte je za nemško-slovenski okus videti kaotično: letakov z zemljevidom dogodkov ni; glasbeniki in občinstvo se postavijo kar na cesto, vendar promet ni (popolnoma) zaprt; smetnjaki niso postavljeni nič manj naredko kot običajno. Ampak praznovanje kljub temu tekoče poteka, seveda v relativnem pomenu, v mejah francoske nonšalance. Dogajati naj bi se začelo že ob petih popoldne, a takrat ni bilo še niti duha ne sluha o tem. Prijatelj, umetnik v Parizu, je to komentiral kot normalno, saj je še prevroče. Ulice so se začele glasbeno prebujati šele ob osmih zvečer. Tudi kasneje ni bilo posebne gneče. Norenje je trajalo do jutra.
Ta vikend sem televizijo skupno gledal manj kot pet minut. Nogometna norija je do mene prišla po drugih kanalih. Sinoči je bil na cestah velik direndaj, slišati je bilo veliko trobljenja z avtomobili in vriskanja. Sklepal sem, da je ekipa Nemčije nekoga premagala. No, zdajle sem preveril, pa vidim, da so bili verjetno Turki tisti, ki so zganjali veliko hrupa (za prazen nič). Ampak Nemci bi počeli isto, tako kot so pred dvema letoma zaradi svetovnega prvenstva.
Čeprav sociološko razumem družbeno potrebo po športnih manifestacijah in korist od njih, pa se v posameznih primerih še vedno čudim pristnosti oziroma primitivnosti izraženih navijaških čustev. Še vedno ne razumem posameznika, kako se lahko nacionalno ali celo nacionalistično identificira s profesionalnimi športniki, ki so tam pač zaradi denarja. O tem, namreč o „so genannte eigene Mannschaft” je včeraj spregovoril celo župnik: da mora tekmovanje služiti širjenju medsebojnega razumevanja in sodelovanja.
P.s.: Slika je z javnega navijanja ob tekmi med Nemčijo in Argentino (2006).
Včeraj je mesto prebudila godba na pihala. Delal se je lep dan, a vremenska napoved je zadnje čase dokaj nezanesljiva. Zgodi se na primer, da napovejo Schauer & Gewitter, potem pa je ves dan suho in sončno. Skratka, kljub slabi vremenski napovedi se splača računati na sonce. Kakšno pa je bilo potem vreme, bom povedal v naslednjem zapisu, ko bom zbral slike s 30-kilometrskega sprehoda po gozdovih v Luksemburgu in Nemčiji.
Srednjeveška tržnica v Ljubljani ni originalna turistična domislica. V Nemčiji oziroma nemško govorečih pokrajinah je srednjeveških sejmov kolikor hočeš (glej seznam), vključno z viteškimi in konjeniškimi spektakli. Organizatorji tam spodbudijo tudi obiskovalce k skupnemu ustvarjanju nostalgičnega vzdušja: kdor pride srednjeveško oblečen (v viteškem oklepu, ogrnjen z živalskimi kožami, oblečen v cape, ipd.), plača le polovično vstopnino. Kdor pa ne, lahko na sejmu kupi primerno opravo za naslednjič. Naprodaj je tudi srednjeveška glasba in obrtniška krama. 
Pustni ponedeljek je karnevalski vrhunec rajanja, ki se prične na martinovo. Tudi letos smo do onemoglosti vzklikali helau, helau, helau! Zimo smo uspešno pregnali, tudi vse slabo preteklega leta smo pustili za sabo. Brez težav ni šlo. Pustni sobota in nedelja sta bili lepi, sončni, ponedeljek pa deževen. Sonček se je sredi dnevi dneva pokazal le za kratko, ko je princeški par prispel na glavni trg. Sprevod se je po tem odpravil k nadžupanu, in karnevalisti so mu na silo z zvijačo odvzeli ključ od mestnih vrat. Zvečer je sledilo množično pijančevanje. 
Obvezni repertoar veseljačenja na podobnih prireditvah v širši okolici Kölna sestavljajo šlagerji in drugi ponarodeli ušesni črvi:
Ena bolj zanimivih stvari v okviru prireditev letošnje kulturne prestolnice Evrope je bila razstava All we need. Razstavo so postavili v opuščeno luksemburško livarno Belval. Razstava vabi obiskovalce, naj se zamislijo, kaj vse človek potrebuje v življenju, kaj zares potrebuje, in kakšna je pot stvari, ki si jih lasti. Razvoj naj bo v funkciji večanja kvalitete življenja, ne pa kopičenja materialnih dobrin. Zavedati se moramo razlike, kaj so zares potrebe in kaj le stvari, ki potrebe tešijo. Čilenski ekonomist in ekolog Manfred Max-Neef pravi, da so potrebe vedno in v vseh kulturnih okoljih enake, univerzalne, razlikujejo in spreminjajo se le tešilci potreb.
V Luksemburgu poteka fotografska razstava Lačen planet o tem, kako se ljudje v različnih deželah sveta tipično prehranjujejo. Peter Menzel in Faith d’Aluisio sta se povabila h gostoljubnim družinam in en teden opazovala njihovo življenje. Popisala sta profil družin, fotografsko dokumentirala nakupljena živila in sestavila tedenske stroškovnike.
