Po enem letu: vlada ZLSD ni kompetentna

Video: T-Pain

Po natanko enem letu od zamenjave oblasti prevladuje v medijih mnenje, da vlada slabo dela. Matej Makarovič o nekompetentnosti Pahorjeve vlade za spopad s krizo (Vir: Dnevnik, 21.11.2009):

Tu je na strani vlade izrazito očitna počasnost, pasivnost, neodločnost in predvsem pomanjkanje konsistentne in strokovno izdelane strategije.

Miro Kline o strokovno škodljivi, a politično močni vladni koaliciji Zares-LDS-SD-Desus (Vir: Dnevnik, 21.11.2009):

Zaradi silne želje po vladanju je doslej koalicija vedno znova našla in bo zelo verjetno tudi v prihodnje našla dovolj politične volje, da bo prikrmarila do konca svojega mandata. Do takrat bo država Slovenija povečevala razvojni zaostanek za razvitimi državami EU.

Zgodba o uspehu Slovenije za zdaj uspeva le nogometni reprezentanci. Kot ponavadi pa se zraven štulijo tudi politiki. Kdor ne skače, ni Sloven’c!

Michael Jackson

Tako kot življenje in smrt vsake mega zvezde bo tudi smrt Michaela Jacksona še dolgo burila duhove. Kot kralj popa pa bo v zgodovini glasbe zapisan z zlatimi črkami.

Debeli torek

Pustnemu torku sledi 40 dni posta brez mesa in alkohola – do velikonočne sobote.
Iz postnega časa so izvzete nedelje …

Belokranjski venček

Pesmi in folklora z martinovanja.

MMC o spodrsljajih kandidatov za ameriškega predsednika

Na MMC-ju so spet ustrelili kozla. V prispevku o spodrsljajih v nastopih Johna McCaina in Baracka Obame so med drugim navedli, da je „John McCain na enem od srečanj vojaških veteranov predstavil svoje videnje politike do Bližnjega vzhoda, pri tem pa uporabil eno od pesmi Beach Boysov: Bomb bomb bomb bomb-Iran.”

Skupina Beach Boys seveda ni pela o napadanju Irana, pač pa se je iz njene pesmi „Barbara Ann” nalezljivo pošalila skupina Vince Vance and the Valiants, in to šalo je neokusno priredil tudi John McCain.

Morbidna poezija Daneta Zajca

V teh dnevih najbolje zadene Dane Zajc s svojo morbidno poezijo. V nedeljo je TV Slovenija predvajala dokumentarni film o Danetu Zajcu, v torek je velikemu poetu v spomin potekal simpozij v Cankarjevem domu. Zajčeva šokantna filozofija nagovarja k temeljnim, ontološkim premislekom o odnosu med človekom in Naravo. Njegov pesniški izraz pristno izpovejo harmonikarski recitali spod prstov igralca Janeza Škofa.

Veliko mesto ima velik ognjemet

Danes za dober ognjemet ne zadostujeta več samo bliskanje in grmenje, ampak mora biti ognjemet vpet v zanimivo zgodbo. Če ni spektakel, je brezveze. V Kölnu téma letošnjega ognjemeta (časovno potovanje) ni bila ravno originalna, ampak izvedba je bila pa res vrhunska. Ognjemet je kot s podnapisi spremljal zvočni komentar, ozračje je poleg igre svetlobe ogrevala tudi kontekstualna glasbena spremljava.

Navijaška energija na triatlonu železnih v Frankfurtu

Navijaški hrup je podoben kot norija ob nogometnih tekmah, pa vendar o navijaški primitivnosti na triatlonu v Frankfurtu ne moremo govoriti. Navijaško vzdušje je bilo nabito s pozitivno energijo za vse tekmovalce, proti nobenemu pa z negativno energijo. Tekmovalci so bili nad nemško organizacijo kakopak navdušeni, za navijače pa jim nikakor ni zmanjkalo pohval.   

Zdi se, da razlika v navijanju nasploh pride zaradi razlike med individualnimi in ekipnimi športi.

Svetovni dan glasbe v Parizu

Podaljšani vikend sem preživel v Parizu. Fino je bilo po dolgem času spet malo vandrati po Montmartru. Glavni namen izleta pa je bil praznik glasbe.

Vsako mesto, ki da kaj nase, v času okoli kresne noči z ulično fešto pozdravi poletje. V Parizu fešto vsako leto priredijo na 21. junij (tudi če ni sobota). Na ta dan glasbeniki v različnih predelih mesta zastonj zabavajo občinstvo. Organizacija fešte je za nemško-slovenski okus videti kaotično: letakov z zemljevidom dogodkov ni; glasbeniki in občinstvo se postavijo kar na cesto, vendar promet ni (popolnoma) zaprt; smetnjaki niso postavljeni nič manj naredko kot običajno. Ampak praznovanje kljub temu tekoče poteka, seveda v relativnem pomenu, v mejah francoske nonšalance. Dogajati naj bi se začelo že ob petih popoldne, a takrat ni bilo še niti duha ne sluha o tem. Prijatelj, umetnik v Parizu, je to komentiral kot normalno, saj je še prevroče. Ulice so se začele glasbeno prebujati šele ob osmih zvečer. Tudi kasneje ni bilo posebne gneče. Norenje je trajalo do jutra.

Tako imenovano „lastno nogometno moštvo”

Ta vikend sem televizijo skupno gledal manj kot pet minut. Nogometna norija je do mene prišla po drugih kanalih. Sinoči je bil na cestah velik direndaj, slišati je bilo veliko trobljenja z avtomobili in vriskanja. Sklepal sem, da je ekipa Nemčije nekoga premagala. No, zdajle sem preveril, pa vidim, da so bili verjetno Turki tisti, ki so zganjali veliko hrupa (za prazen nič). Ampak Nemci bi počeli isto, tako kot so pred dvema letoma zaradi svetovnega prvenstva.

Čeprav sociološko razumem družbeno potrebo po športnih manifestacijah in korist od njih, pa se v posameznih primerih še vedno čudim pristnosti oziroma primitivnosti izraženih navijaških čustev. Še vedno ne razumem posameznika, kako se lahko nacionalno ali celo nacionalistično identificira s profesionalnimi športniki, ki so tam pač zaradi denarja. O tem, namreč o „so genannte eigene Mannschaft” je včeraj spregovoril celo župnik: da mora tekmovanje služiti širjenju medsebojnega razumevanja in sodelovanja.

P.s.: Slika je z javnega navijanja ob tekmi med Nemčijo in Argentino (2006).