Pod izrazom pica iz Slovenije je prodajalec na ljubljanski tržnici (verjetno je želel reči pica na slovenski način) nizozemskim turistom prodal hajdinsko pogačo. Ok, bila je res peklenska vročina, ampak kar se mene tiče, je bil to precej neposrečen marketinški trik. Namenil sem se že, da pomalicam kos bio pite iz ajdove moke, vendar me je spričo tega marketinškega prijema apetit minil. Pica naj bo pica, pita naj bo pita!
Zanimivo bi bilo izvedeti, ali je Igor Lukšič dal Delu soglasje, da bo na mega plakatih izpostavljen na tak način. Konec koncev je kot povezava med Lukšičem in Delovo oglaševalsko akcijo izkazana le naslednja izjava: „Berimo, kajti le vedenje odpira pot ciljem.” Tolikšna izpostavljenost Lukšiča v Delovem projektu je nesorazmerna s predmetom oglaševanja (Delove štipendije). Sporno je, ali gre za obliko simbioze (recimo temu častno sponzorstvo), ali pa je Delo Lukšiča zlorabilo.
Najbolj hecno vprašanje: kateri izpit potrebuješ za vožnjo patrije AMV?
Pravilni odgovor: kategorijo C.
Najbolj poudarjano dejstvo: pri montaži patrij sodeluje z Gorenjem-Indopom še 116 slovenskih podizvajalcev oziroma dobaviteljev (poleg 150 tujih).
Vtis z ogleda patrije na poligonu: teh 26 ton železja in elektronike močno škriplje.
Menda pa se s kilometražo unese.
P.s.: Tudi finskemu preiskovalcu Björkqvistu še precej škriplje.
Pustnemu torku sledi 40 dni posta brez mesa in alkohola – do velikonočne sobote.
Iz postnega časa so izvzete nedelje …
Še zadnja skodelica letošnjega kislega mleka na Veliki planini. Zdaj se planšarji in krave vračajo s planin v dolino.
Kislo mleko je probiotično, vsebuje mlečnokislinsko bakterijo lactobacillus acidophilus.
V ogled priporočam (takoj za mikrobiologom) izjemno poučen filmček o jogurtih danone. Pozor, video je razdeljen na štiri dele, klikniti je treba na vsak del posebej.
Vtisi po včerajšnji Tarči so, da predvolilna soočenja ne bodo posebej zanimiva.
Janez Janša je proti Borutu Pahorju igral taktiko uspavanja, nekaj podobnega kot slovenski nogometni klubi proti tujim klubom (se mi zdi). Pahor je kljub temu postregel nekaj zabavnih izjav, navajam dve, po spominu: „Če bi imel slabo vest, bi se zapeljal mimo prireditve [Pivo in cvetje],” in, „Naslednja vlada bo gradila na temeljih sedanje vlade.” Janša je ob Pahorjevih obtožbah večinoma skesano dol gledal.
Eden zadnjih opravkov v tej lepi deželi je bilo zapiranje bančnega računa. Nič lažjega? Pač, računati je treba na luksemburško raven storitev.
O pametnih uslužbencih banke Dexia sem že pisal. Ob zapiranju računa sem ponovno – upam, da tudi zadnjič – naletel ravno na „najpametnejšega”. Postopek zapiranja računa je potekal takole:
E: Rad bi zaprl svoj bančni račun. Morebitne nove denarne prilive do konca leta mi prenakažite na drug račun.
B: To absolutno ni mogoče. Ko zaprete račun, nas nič več ne zanima.
E: Potem pa zdaj zaprite račun samo na pol, tako da ima omejeno funkcionalnost. Dokočno ga zaprite šele ob koncu leta, brez da se osebno oglasim pri vas.
B: To absolutno ni mogoče. Tega ne počnemo, je za nas preveč zapleteno.
E: Naj bo! Torej zaprite zdaj ta bedasti bančni račun!
B: Ste prepričani?
(Bankir odide v drugo pisarno in me pusti celo večnost čakati, preden mi izroči dokumente v podpis.)
E: Prosim, da spremenite moj kontaktni naslov, ker se selim!
B: To ni mogoče. Račun je zaprt, spremembe niso več mogoče.
E: Prav, vendar prosim, da mi ničesar več ne pošiljate!
B: Ah, saj vam bomo poslali le podpisane izjave …
E: Ampak jaz nočem, da namesto v moje pridejo v roke tretjih oseb!!!???
(Bankir je spačil obraz podobno kot John McCain na tem posnetku. Ni mu preostalo drugega, moral je spremeniti moj naslov za pošto.)
P.s.: Storitev zapiranja računa stane 58 50 evrov.
P.p.s.: Objavljam še nekaj slikic Luksemburga kar tako, v slovo.
Tole je primer ponesrečenega oglasa. Moral sem se kar potruditi, da sem ga še vedno našel na stranski steni ene od hiš, potem ko je z obcestnih megapanojev hitro izginil. Oglas na obmejnem območju v Nemčiji propagira poceni bencin v luksemburškem mestu Wasserbillig, pri podjetju Ewald Wolter.
Plakat je povzročil nejevoljo. Cene bencinov tako Nemce kot Luksemburžane že trdo silijo k varčevanju s kilometri – in hitrostjo. Pred dvema letoma je na primer 95-oktanski bencin v Luksemburgu stal 1,05 evra za liter, takoj za mejo v Nemčiji pa približno 1,30 evra za liter. Danes v Luksemburgu liter stane preko 1,30 evra, v Nemčiji pa več kot 1,50 evra. Cene so torej že visoko odskočile od cene vode.
Skratka, sporočilo oglasa nasprotuje resničnosti. Kreativec se ni mogel upreti asociaciji na preprosto besedno igro glede imena mesta (Wasserbillig). Sam pa sem se ob reklami zamislil, ali ni morda voda iz pipe z ekološkega vidika prepoceni.
Preko sto let je obratovala železarna v mestecu Völklingen. V najboljših letih, okoli leta 1960, je zaposlovala 17 000 ljudi. V stoletni zgodovini je skupaj proizvedla 60 milijonov ton surovega železa.
S svetovno železarsko krizo v sedemdesetih letih 20. stoletja se je v posarskem surovinskem bazenu pričel zaton težke industrije. Zadnji od šestih plavžev železarne v Völklingenu je ugasnil junija 1986.
Unesco je železarno leta 1994 razglasil za zaščiteno kulturno dediščino, postala je zgodovinski spomenik, preuredili so jo v muzej. Od leta 2000 naprej si jo je ogledalo že preko 1.600.000 obiskovalcev.
Muzej je zdaj celoten tovarniški kompleks. V njem sta postavljena še razstava reportažne fotografije o prelomnih svetovnih dogodkih in znanstveno izobraževalni center. Bolj kot tehnične podrobnosti so me fascinirale vrednote in organizacija dela.
Z dobrim marketingom bi lahko tudi grde Jesenice postale turistična znamenitost.
