Losing my stereotypes
21.7.2008 — ervinatorV naslovu je izjava kolegice o izkušnji oziroma prednostih življenja v mednarodnem okolju. V tesnejših stikih s pripadniki drugih nacionalnosti spoznava, s koliko napačnimi stereotipi je živela.
S stereotipi načeloma ni nič narobe, dokler se jim ne daje prevelikega pomena in se ne sprevržejo v predsodke. Pri različnih ljudeh se isti stereotipi različno porajajo, preoblikujejo in izginevajo. Poglejmo, kako se nekateri stereotipni osebki spopadajo s svojimi stereotipi. Zaplet: na luksemburških ulicah se udeležiš rajanja, ki ga spremlja godba na pihala.
Slovenec cinik (velja tudi za priseljence drugih narodnosti), ki se je že v matični državi (beri: v domovini) zmrdoval nad „pleh muzko”, ga bo tudi Luksemburg s svojo folkloro razočaral. O velikem vojvodstvu Luksemburgu bo razvil arogantne stereotipe. Drugi primerek je zarukanec, ki do godbe na pihala ne čuti odpora, a ima vseeno vzvišen odnos do „Slovenčkov”. Zarukanec si bo utrdil prepričanje, da Slovenci le kopirajo Avstrijce, Nemce, Švicarje, Luksemburžane in Francoze. Najvišje na lestvici razgledanih so svetovljani. Slovenec svetovljan bo v vsaki etnični skupini občudoval njene lepote, ponosen pa bo na dejstvo, da je Avsenikova Golica v Evropi največkrat predvajani instrumental. Najnižje na tej lestvici so večni zaplankanci. Večnemu zaplankancu v njegovem skrajno omejenem svetu niti Berlin ne bo pomagal.
P.s.: Napis na zgornji sliki v luksemburščini pomeni: želimo ostati to, kar smo.





