Referendumska kampanja se je začela

V današnji izdaji časopisa Delo je uvodničar Darijan Košir razkril, da se je uredništvo Dela mnenjsko opredelilo do arbitražnega sporazuma.

V naslednjih mesecih bodo torej Delovi novinarji bolj kot ne propagirali v prid arbitražnemu sporazumu. Pozorno branje Delovih uredniških odločitev in komentarjev na temo Hrvaške v zadnjih dneh in tednih je bralcem najbrž potrdilo, da [uredništvo Dela] podpira sklenitev, podpis, ratifikacijo in referendumsko odobritev arbitražnega sporazuma, kljub vsemu razumevanju in odprtosti do nasprotnih argumentov. S tem načeloma ni nič narobe. Prav je, da uredništvo privatnega medija javno obelodani, da glede določenega vprašanja ali politike ne bo uravnoteženo.

Na isti, tretji strani Dela so objavljeni že tudi rezultati prve resne ankete glede posvetovalnega referenduma o arbitražnem sporazumu.

Ali je Golobič lagal?

Ali je laž napaka, ali pa se za napako šteje le sprenevedanje, zamolčanje, prikrivanje, nesporazum? Zaresovi pristaši še vedno zagovarjajo, upravičujejo in opravičujejo, da Golobič sploh ni lagal. Čeprav je sam precej jasno priznal, da je lagal.

Gregor Golobič: „Če vi mislite, da laž ni napaka … Mislim, da je pač napaka primeren izraz.”

Katarina Kresal: „Upam, da smo se vsi politiki, tako opozicijski kot pozicijski, iz te zgodbe nekaj naučili: naše besede imajo konkretne posledice, in laž ni nekaj, na čemer lahko vodimo našo politiko.”

Ali Žerdin, Jani Sever, Bernard Nežmah, Matej Makarovič: „O tem ni dvoma, ne!?”

Politični pohod drugorazrednosti

Na sliki: Zabetonirani napis TITO na hribu Golec (Golc, Govc, Gouc) nad Branikom

Potem ko je Danilo Türk s položaja predsednika države javnost nespodobno obremenil s pojmom drugorazrednost, je zgodovinar Božo Repe v Mladini v enakem kontekstu zasmetil s pojmom janševizem. Slednji torej z besedo, ki jo je (baje) skovala bruseljska sramota Dragica za potrebe pljuvanja po svojih ideoloških nasprotnikih.

Ampak te slovenske katastrofe s tem še ni konec. Ljubljanski mestni svétnik Peter Božič predlaga, naj se v prestolnici ponovno eno izmed ulic poimenuje po Josipu Brozu Titu. Predlagatelj se opira na javnomnenjsko podporo (?) Ljubljančanov. Prepričan je tudi o podpori tej ideji pri kolegih ljubljankovićih v mestnem svetu.

Kam smo prišli …

Nedeljski Mario

Napoved oddaje Spet doma v televizijskem Dnevniku 8.2.2009:

Manica J. Ambrožič: Mario, kaj bo najbolj jemalo dih? Pohvali se malo!

Mario Galunič: U, a, ph! Jaz upam, da veliko stvari. Mislim, takoj za mano. Hecam se!

Manica J. Ambrožič: Plesalke … Gostje?

Mario Galunič: Ja, ja, plesalci! Lahko povem to, da nas bo v Studiu ena Televizije Slovenije toliko, kot nas ni bilo še nikoli. To je tudi nekaj, a ne? To tudi jemlje dih, ta količina ljudi, ki smo jih povabili, ki bodo nastopili pred kamerami. Seveda semo nekatere stvari nanovo preuredili, neke nove rubrike uvedli. Upam, da se bomo imeli fino. Tamle je zofa pripravljena. Pijača še ni nalita. Vse ostalo pa je nared. Še zadnji popravki in evo, pet do osmih smo v etru!

MMC o spodrsljajih kandidatov za ameriškega predsednika

Na MMC-ju so spet ustrelili kozla. V prispevku o spodrsljajih v nastopih Johna McCaina in Baracka Obame so med drugim navedli, da je „John McCain na enem od srečanj vojaških veteranov predstavil svoje videnje politike do Bližnjega vzhoda, pri tem pa uporabil eno od pesmi Beach Boysov: Bomb bomb bomb bomb-Iran.”

Skupina Beach Boys seveda ni pela o napadanju Irana, pač pa se je iz njene pesmi „Barbara Ann” nalezljivo pošalila skupina Vince Vance and the Valiants, in to šalo je neokusno priredil tudi John McCain.

Volilni sendvič

Vtisi po včerajšnji Tarči so, da predvolilna soočenja ne bodo posebej zanimiva.

Janez Janša je proti Borutu Pahorju igral taktiko uspavanja, nekaj podobnega kot slovenski nogometni klubi proti tujim klubom (se mi zdi). Pahor je kljub temu postregel nekaj zabavnih izjav, navajam dve, po spominu: „Če bi imel slabo vest, bi se zapeljal mimo prireditve [Pivo in cvetje],” in, „Naslednja vlada bo gradila na temeljih sedanje vlade.” Janša je ob Pahorjevih obtožbah večinoma skesano dol gledal.

Drugi svet, blogološka kriza in pravica do svojega dnevnika

Komu in kaj verjamete, pa prepuščam vam, spoštovane poslušalke in dragi poslušalci.

S takšno izjavo novinarji prepogosto zaključijo svoj komentar ali celo novico. Citirana izjava je največkrat poskus zakriti oziroma omiliti pristranskost. Sam sem na kategorijo takšnih izjav izjemno alergičen. V isto kategorijo spada tudi priljubljena izjava v debatah, „vsak ima pravico do svojega mnenja.“ Dotični je po tej izjavi praviloma deležen še nasveta, naj avtorjevih zapisov ne bere, če mu niso všeč. Skratka, z vidika demokracije gre za odvečno izjavo, ki pa spričo banalnosti razkriva težave sporočevalca: težave z osnovnim razumevanjem demokracije. Izjava je namreč tako samoumevna, da je že odvečna.  

Kako je zgoraj citirana izjava povezana z blogološko krizo, o kateri razpredata Onyx in Savič? Kaj sploh je blogološka kriza?

Nekatere reklame so res zoprne

Kogar zanima marketing, rad pogleda tako dobre kot tudi slabe oglase. Obojim se lahko nasmeješ, od obojih se kaj naučiš. Nekateri oglasi pa niso samo slabi, ampak so nadležni. Človeku gre ob njih dobesedno na bruhanje. Primer obupno groznih so reklame jamba, ki oglašujejo melodije za mobilni telefon. Reklame spar abo (to so tiste, ki morijo s schicke ali sende) predvajajo že tako pogosto, da zaradi njih tudi televizijskih programov TV Viva in MTV ne spremljam več.

Tudi medijske hiše morajo paziti, kakšne oglase spustijo v program …

DSDS – Deutschland sucht den Superstar

V Kölnu je včeraj kot gostja na letošnjem, petem tekmovanju novih zvezd nastopila Mariah Carey. Ko Nemčija išče svojo super zvezdo, najde vsaj eno dobro pevko in enega dobrega pevca. Monika Ivkić je ena od favoritk, pravzaprav najboljša pevka v tem šovu, ki poteka na televiziji RTL. Vsak tekmovalec ima svojo osebno marketinško zgodbo (Monika je v Nemčijo prišla kot begunka s starši iz Bosne), v večtedenskem izločanju pa vendarle odločajo sposobnosti, ki jih pevska superzvezda pač mora imeti.

Respekt!

Poptevejevstvo naj odide z nacionalke

Ena najboljših medijskih novic tega meseca je bilo slovo Boštjana Lajovica z Odmevov. Nekdaj odlična oddaja, sploh kadar sta jo vodila Janja Koren ali Uroš Slak, je postala z Lajovicem tako rekoč negledljiva. Boštjan Lajovic je tipičen poptevejec (predstavnik poptevejevske šole senzacionalizma): ob govorjenju si z rokami daje ritem, zato da (ne)dogodkom prida tragičnost. Posledica tovrstnih poudarkov je dramatičen potek oddaje, ki pri gledalcih ustvari resničnostni občutek spopada na življenje ali smrt. Če tipičen poptevejevec v roki drži mikrofon, je sogovornik videti v nevarnosti pred udarcem v brado; če v roki drži pisalo, sogovorniku grozi poškodba očesa; če drži navaden list papirja, sogovorniku grozi ureznina kot pri piratih. Prihod poptevejevcev na TV Slovenija je bila katastrofalna napaka, ki se (pre)počasi sanira. Oditi morata vsaj še oddaji Milijonar in Piramida (vključno z njunima voditeljema). Razveselil sem se tudi odhoda Lada Bizovičarja, čeprav ob nedeljah popoldne že prej nisem gledal televizije (mimogrede, tudi formula ena me ne zanima); Lado Bizovičar je očitno všeč ljudem z bolnim, kobalovskim smislom za humor. Naj ga imajo - da le ne pride nazaj! Žal je pri Pop-teveju verjetno že predolgo Uroš Slak, zato za nacionalko ni več primeren. Poptevejevstvo je televizijskost najslabše vrste.