Samo Uhan, izjava 16.10.2009

V zadnjem Studiu City so trije fdvjevci pametovali o javnomnenjskih anketah. Kaj dosti pametnega niso povedali. Samo Uhan na primer ne razume intervala zaupanja:

Ukvarjam se s tem poslom in dostikrat smo dobili očitek, da smo napačno izmerili. V bistvu ne: vsaka javnomnenjska anketa je točna natančno za tisti trenutek, ko si jo naredil.

To seveda ne drži! Rezultati vsake pravilno izvedene javnomnenjske ankete so namreč lahko tudi popolnoma zgrešeni, netočni. O tem teoretičnem dejstvu govorita interval zaupanja in stopnja tveganja.

Sodelujoči v oddaji so poleg tega napačno govorili o javnomnenjskih raziskavah (raziskovanje javnega mnenja) namesto o javnomnenjskih poizvedbah (poizvedovanje po javnem mnenju).

Tokrat v pogovoru ni sodeloval psihopolitični Vlado Miheljak.

Diabolični dialog

Izsek pogovora med novinarko Lidijo Hren in premierjem Borutom Pahorjem:

Lidja Hren: Proti koncu oddaje še par besed ob obletnici, kot že rečeno, prvega leta vladanja. In se mi zdi pomembno izpostaviti tisto, kar ste pred in ob nastopu, ko ste prevzeli mesto predsednika vlade, največkrat poudarili, to pa je bil ta imperativ: da boste spremenili vzorce vladanja – da boste šli z drugačnimi metodami in predvsem s poudarkom na drugačni kadrovski politiki.

Borut Pahor: Sem vedel, da boste sladkorček prihranili za konec …

Lidija Hren: Za konec …

Borut Pahor: Seveda …

Lidija Hren: Lahko s kakšno smetano dodaste …

Borut Pahor: Ha, ha, ha! Izvolite!

Lidija Hren: Zanima me, zakaj vam ni uspelo.

Resničnost resničnostnih šovov

Dušan Merc v Odmevih 9.11.2009:

Jaz bi najprej komentiral, da so ti resničnostni šovi pravzaprav bolj resnični od resničnosti. Da to, kar ta vidimo, je res ta naš poden.
…
Jaz moram reči, da tudi v drugih televizijskih oddajah vidim neskončno veliko umetnih, in zoprnih in estetsko neumnih zadev. Tako da ni ta resničnostni šov ni tako … Je sicer ekscentričen, ampak nagnusnosti, ki jih lahko proizvajajo vse televizije v nekih nedeljskih večerih, so ravno tako – v bistvu prizadanejo s svojo umetnostjo, in lažno moralo in vsem tem. Tako da, jaz bi poudaril, da je problem tudi v diskurzu, ki ga imajo ljudje v tem realnem šovu. Ker je diskurz skrajno malomaren, skrajno vulgaren, in v celoti ga je treba pač predelati in zavrniti. Je pa tudi res, da se v drugih medijih – tudi v tiskanih medijih in v knjigah samih – ta diskurz že kar časti. Tako da od te umetne lepote, ki jo vidimo zvečer ob nedeljah, do tega realnega šova ni toliko veliko razlike.

Referendumska kampanja se je začela

V današnji izdaji časopisa Delo je uvodničar Darijan Košir razkril, da se je uredništvo Dela mnenjsko opredelilo do arbitražnega sporazuma.

V naslednjih mesecih bodo torej Delovi novinarji bolj kot ne propagirali v prid arbitražnemu sporazumu. Pozorno branje Delovih uredniških odločitev in komentarjev na temo Hrvaške v zadnjih dneh in tednih je bralcem najbrž potrdilo, da [uredništvo Dela] podpira sklenitev, podpis, ratifikacijo in referendumsko odobritev arbitražnega sporazuma, kljub vsemu razumevanju in odprtosti do nasprotnih argumentov. S tem načeloma ni nič narobe. Prav je, da uredništvo privatnega medija javno obelodani, da glede določenega vprašanja ali politike ne bo uravnoteženo.

Na isti, tretji strani Dela so objavljeni že tudi rezultati prve resne ankete glede posvetovalnega referenduma o arbitražnem sporazumu.

Ali je Golobič lagal?

Ali je laž napaka, ali pa se za napako šteje le sprenevedanje, zamolčanje, prikrivanje, nesporazum? Zaresovi pristaši še vedno zagovarjajo, upravičujejo in opravičujejo, da Golobič sploh ni lagal. Čeprav je sam precej jasno priznal, da je lagal.

Gregor Golobič: „Če vi mislite, da laž ni napaka … Mislim, da je pač napaka primeren izraz.”

Katarina Kresal: „Upam, da smo se vsi politiki, tako opozicijski kot pozicijski, iz te zgodbe nekaj naučili: naše besede imajo konkretne posledice, in laž ni nekaj, na čemer lahko vodimo našo politiko.”

Ali Žerdin, Jani Sever, Bernard Nežmah, Matej Makarovič: „O tem ni dvoma, ne!?”

Politični pohod drugorazrednosti

Na sliki: Zabetonirani napis TITO na hribu Golec (Golc, Govc, Gouc) nad Branikom

Potem ko je Danilo Türk s položaja predsednika države javnost nespodobno obremenil s pojmom drugorazrednost, je zgodovinar Božo Repe v Mladini v enakem kontekstu zasmetil s pojmom janševizem. Slednji torej z besedo, ki jo je (baje) skovala bruseljska sramota Dragica za potrebe pljuvanja po svojih ideoloških nasprotnikih.

Ampak te slovenske katastrofe s tem še ni konec. Ljubljanski mestni svétnik Peter Božič predlaga, naj se v prestolnici ponovno eno izmed ulic poimenuje po Josipu Brozu Titu. Predlagatelj se opira na javnomnenjsko podporo (?) Ljubljančanov. Prepričan je tudi o podpori tej ideji pri kolegih ljubljankovićih v mestnem svetu.

Kam smo prišli …

Nedeljski Mario

Napoved oddaje Spet doma v televizijskem Dnevniku 8.2.2009:

Manica J. Ambrožič: Mario, kaj bo najbolj jemalo dih? Pohvali se malo!

Mario Galunič: U, a, ph! Jaz upam, da veliko stvari. Mislim, takoj za mano. Hecam se!

Manica J. Ambrožič: Plesalke … Gostje?

Mario Galunič: Ja, ja, plesalci! Lahko povem to, da nas bo v Studiu ena Televizije Slovenije toliko, kot nas ni bilo še nikoli. To je tudi nekaj, a ne? To tudi jemlje dih, ta količina ljudi, ki smo jih povabili, ki bodo nastopili pred kamerami. Seveda semo nekatere stvari nanovo preuredili, neke nove rubrike uvedli. Upam, da se bomo imeli fino. Tamle je zofa pripravljena. Pijača še ni nalita. Vse ostalo pa je nared. Še zadnji popravki in evo, pet do osmih smo v etru!

MMC o spodrsljajih kandidatov za ameriškega predsednika

Na MMC-ju so spet ustrelili kozla. V prispevku o spodrsljajih v nastopih Johna McCaina in Baracka Obame so med drugim navedli, da je „John McCain na enem od srečanj vojaških veteranov predstavil svoje videnje politike do Bližnjega vzhoda, pri tem pa uporabil eno od pesmi Beach Boysov: Bomb bomb bomb bomb-Iran.”

Skupina Beach Boys seveda ni pela o napadanju Irana, pač pa se je iz njene pesmi „Barbara Ann” nalezljivo pošalila skupina Vince Vance and the Valiants, in to šalo je neokusno priredil tudi John McCain.

Volilni sendvič

Vtisi po včerajšnji Tarči so, da predvolilna soočenja ne bodo posebej zanimiva.

Janez Janša je proti Borutu Pahorju igral taktiko uspavanja, nekaj podobnega kot slovenski nogometni klubi proti tujim klubom (se mi zdi). Pahor je kljub temu postregel nekaj zabavnih izjav, navajam dve, po spominu: „Če bi imel slabo vest, bi se zapeljal mimo prireditve [Pivo in cvetje],” in, „Naslednja vlada bo gradila na temeljih sedanje vlade.” Janša je ob Pahorjevih obtožbah večinoma skesano dol gledal.

Drugi svet, blogološka kriza in pravica do svojega dnevnika

Komu in kaj verjamete, pa prepuščam vam, spoštovane poslušalke in dragi poslušalci.

S takšno izjavo novinarji prepogosto zaključijo svoj komentar ali celo novico. Citirana izjava je največkrat poskus zakriti oziroma omiliti pristranskost. Sam sem na kategorijo takšnih izjav izjemno alergičen. V isto kategorijo spada tudi priljubljena izjava v debatah, „vsak ima pravico do svojega mnenja.“ Dotični je po tej izjavi praviloma deležen še nasveta, naj avtorjevih zapisov ne bere, če mu niso všeč. Skratka, z vidika demokracije gre za odvečno izjavo, ki pa spričo banalnosti razkriva težave sporočevalca: težave z osnovnim razumevanjem demokracije. Izjava je namreč tako samoumevna, da je že odvečna.  

Kako je zgoraj citirana izjava povezana z blogološko krizo, o kateri razpredata Onyx in Savič? Kaj sploh je blogološka kriza?