V Luksemburgu (državi) sem poiskal deset najlepših ruševin. Vseh grajskih ruševin je menda enajst. Na ekskurziji potem manjkajo le ruševine v vasici Eschette, ki se skrivajo pod grmovjem v gozdu, na Rue du chateau.
Ta zapis nosi poslovilno simboliko: sedaj lahko rečem, da zapuščam Luksemburg v ruševinah. 
Eden zadnjih opravkov v tej lepi deželi je bilo zapiranje bančnega računa. Nič lažjega? Pač, računati je treba na luksemburško raven storitev.
O pametnih uslužbencih banke Dexia sem že pisal. Ob zapiranju računa sem ponovno – upam, da tudi zadnjič – naletel ravno na „najpametnejšega”. Postopek zapiranja računa je potekal takole:
E: Rad bi zaprl svoj bančni račun. Morebitne nove denarne prilive do konca leta mi prenakažite na drug račun.
B: To absolutno ni mogoče. Ko zaprete račun, nas nič več ne zanima.
E: Potem pa zdaj zaprite račun samo na pol, tako da ima omejeno funkcionalnost. Dokočno ga zaprite šele ob koncu leta, brez da se osebno oglasim pri vas.
B: To absolutno ni mogoče. Tega ne počnemo, je za nas preveč zapleteno.
E: Naj bo! Torej zaprite zdaj ta bedasti bančni račun!
B: Ste prepričani?
(Bankir odide v drugo pisarno in me pusti celo večnost čakati, preden mi izroči dokumente v podpis.)
E: Prosim, da spremenite moj kontaktni naslov, ker se selim!
B: To ni mogoče. Račun je zaprt, spremembe niso več mogoče.
E: Prav, vendar prosim, da mi ničesar več ne pošiljate!
B: Ah, saj vam bomo poslali le podpisane izjave …
E: Ampak jaz nočem, da namesto v moje pridejo v roke tretjih oseb!!!???
(Bankir je spačil obraz podobno kot John McCain na tem posnetku. Ni mu preostalo drugega, moral je spremeniti moj naslov za pošto.)
P.s.: Storitev zapiranja računa stane 58 evrov.
P.p.s.: Objavljam še nekaj slikic Luksemburga kar tako, v slovo.
Ekskurzija po Severnem Eiflu. Sprehodili se bomo okoli vulkanskega jezera, se povzpeli na vulkansko goro, se napasli božanskih razgledov, mimogrede naredili postanek na Nürburgringu ter pokukali v nekdanji nacistični izobraževalni center. Grad Eltz pa že poznamo.
Podaljšani vikend sem preživel v Parizu. Fino je bilo po dolgem času spet malo vandrati po Montmartru. Glavni namen izleta pa je bil praznik glasbe.
Vsako mesto, ki da kaj nase, v času okoli kresne noči z ulično fešto pozdravi poletje. V Parizu fešto vsako leto priredijo na 21. junij (tudi če ni sobota). Na ta dan glasbeniki v različnih predelih mesta zastonj zabavajo občinstvo. Organizacija fešte je za nemško-slovenski okus videti kaotično: letakov z zemljevidom dogodkov ni; glasbeniki in občinstvo se postavijo kar na cesto, vendar promet ni (popolnoma) zaprt; smetnjaki niso postavljeni nič manj naredko kot običajno. Ampak praznovanje kljub temu tekoče poteka, seveda v relativnem pomenu, v mejah francoske nonšalance. Dogajati naj bi se začelo že ob petih popoldne, a takrat ni bilo še niti duha ne sluha o tem. Prijatelj, umetnik v Parizu, je to komentiral kot normalno, saj je še prevroče. Ulice so se začele glasbeno prebujati šele ob osmih zvečer. Tudi kasneje ni bilo posebne gneče. Norenje je trajalo do jutra.
Mesti Mainz in Wiesbaden se gledata preko reke Ren. Mainz je prestolnica zvezne dežele Porenje-Pfalz. Tako kot vsa nekdanja rimska mesta v Nemčiji je tudi Mainz ponosen na rimljanske temelje. V zgodnjem srednjem veku je bil Mainz središče za pokristjanjevanje germanskih in slovanskih dežel severno od Alp. Danes mesto gradi svojo marketinško podobo predvsem na Johannesu Gutenbergu, ki je izumil sodobni tiskarski stroj. Baje se je v Mainzu rodila tudi papežinja Ivana. Med drugo svetovno pa je škof v Mainzu menda ustanovil organizacijo, ki je Judom pomagala pobegniti pred nacisti.
Nedeljsko vandranje sem pričel pri spomeniku Diani – boginji gozda in lova. Spomenik (na sliki) izvira iz drugega stoletja našega štetja. Na njem piše „Deae Dianae Q Postumius Potens V S“. Iz raziskovanja gozdov na obmejnem območju Nemčije (Bollendorf) in Luksemburga (Echternach) – in izgubljanja, ki sodi zraven – je nastala nova ekskurzija. Izlet sem zaključil z iskanjem volkulj v skalnih duplinah.
Gozdne poti so oštevilčene, ob poteh so postavljeni tudi smerokazi do bližnjih znamenitosti. Znamenitosti so na primer skale čudnih oblik (ki obvezno dobijo svoje ime), leseni mostovi, tudi navadne brzice, idr. Smerokazi so na nemški strani bolj logični kot na luksemburški. Dobil sem vtis, da v Luksemburgu niso v prvem planu kolesarji ali pešci, ampak izletniki, ki se do posamičnih znamenitosti pripeljejo neposredno z avtomobili.
P.s.: Nevihte ni bilo, sonce je vztrajalo vse do mraka.
Sprva nisem bil prepričan, ali so tole vrtički, ali pa stojijo ob naselju vrstnih hiš še „vrstni vikendi”. Podrobnejši ogled (slike spodaj) pokaže, da gre res za vrtičke, s tem da veliko prostora zavzemajo zelenice, ražnji in igrala za otroke. Obdelovalne površine so večinoma stisnjene ob brunarice ali za nje. Opazil sem še, da so vrtičkarji videti turškega izvora. 
Satelitska slika lokacije: Googlov zemljevid.
P.s.: Ob tej priložnosti sem svoj dnevnik preimenoval.
Obiskal sem čisto pravo pokopališče za hišne ljubljence pri mestu Saarbrücken, le nekaj sto metrov od francoske meje (zanj sem izvedel tukaj). Pokopališče je lepo urejeno, postavljene so klopce, nagrobniki so načičkani. Točno tako kot v filmih.
Preko sto let je obratovala železarna v mestecu Völklingen. V najboljših letih, okoli leta 1960, je zaposlovala 17 000 ljudi. V stoletni zgodovini je skupaj proizvedla 60 milijonov ton surovega železa.
S svetovno železarsko krizo v sedemdesetih letih 20. stoletja se je v posarskem surovinskem bazenu pričel zaton težke industrije. Zadnji od šestih plavžev železarne v Völklingenu je ugasnil junija 1986.
Unesco je železarno leta 1994 razglasil za zaščiteno kulturno dediščino, postala je zgodovinski spomenik, preuredili so jo v muzej. Od leta 2000 naprej si jo je ogledalo že preko 1.600.000 obiskovalcev.
Muzej je zdaj celoten tovarniški kompleks. V njem sta postavljena še razstava reportažne fotografije o prelomnih svetovnih dogodkih in znanstveno izobraževalni center. Bolj kot tehnične podrobnosti so me fascinirale vrednote in organizacija dela.
Z dobrim marketingom bi lahko tudi grde Jesenice postale turistična znamenitost.
