Na sliki: Zapornica na meji med Francijo in Italijo pri mestu Menton
Predsednik evropske komisije ne razume, zakaj bi katera država članica EU še vedno uveljavljala svojo pravico, da ne sprejme lizbonske pogodbe. José Manuel Durão Barroso je v naslednji izjavi zavzel držo v stilu demokracije po Jankovićevo.
Gre za precej hude politične pritiske – izrečeni so javno – na posamezno državo članico (primerljivi so s pritiski Carla Bildta na Slovenijo in Hrvaško):
Na tlaku ob promenadi pred palačo festivalov in kongresov v Cannesu sem naštel 199 plošč z reliefnimi odtisi dlani znamenitih osebnosti. Število vseh osebnosti je še večje, saj so na nekaterih ploščah odtisi dlani v parih. V družbi znanih osebnosti pa se nahajata tudi izmišljena lika iz risanih filmov, mišek Miki in Rožnati panter. 
Avignon svojo slavo dolguje odločitvi francoskih papežev, ki so konsekracijo iz Rima prenesli v Francijo (prvi je bil papež Klemen V.). Leta 1377 je Gregor XI. papeški sedež preselil spet nazaj v Rim, s tem pa v katoliški cerkvi povzročil zahodno shizmo.
Velika znamenitost Avignona je tudi ostanek kamnitega mostu, o katerem poje zelo popularna, stara otroška pesmica. Legenda pravi, da je sveti Benezet, sicer nepismen pastir, slišal angelski glas, naj gre v Avignon lastnoročno zgradit most čez reko Rono, preko rečnega otoka vse do sosednjega Villeneuve-lès-Avignon. Gradnja mostu je trajala od leta 1177 do 1185. Most je imel 22 arkad (danes le še štiri), dolg je bil 900 metrov. Vendar so poplave skozi več stoletij most uničile.
Prvi prizor ob vstopu v Nostradamusov rojstni kraj je bila zapora ceste. Dogajala se je namreč glavna, letna fešta mesta.
Nostradamusova rojstna hiša ima na vhodu spominsko tablo, vendar pa Saint-Rémy na Nostradamusa ni preveč ponosen. Mimoidoči francoski turisti, ki so zašli v „Nostradamusovo ulico”, sploh niso vedeli, da se je tam rodil ta slavni prerokovalec. 
O najstarejšem francoskem mestu marsikateri turist ne pove lepih besed. Velemesto Marseille privablja črnske (francosko govoreče) in druge priseljence, s tem pa tudi revščino in umazanijo. Ampak v primerjavi z umazanim Brusljem, na primer, je Marseille prava perla. Na svoje kulturno bogastvo je upravičeno ponosen.
Glavna znamenitost Saint-Tropeza ni žandarmerija. Žandarji pozornost vzbujajo le na razglednicah in humornih slikah.
Domačini svoj prosti čas najraje preživljajo z balinanjem v javnem parku. Množični turisti nakupijo spominke in se okrepčajo s piščancem na žaru. Marina v starem pristanišču pa privablja bogataše z vsega sveta, da se pridejo pokazat s svojimi jahtami.
Ob prihodu v Toulon je le malo manjkalo, da bi doživel prometno nesrečo, zato se tam nisem želel dolgo zadrževati. Mesto in (vojaško) pristanišče sem si ogledal bolj od daleč, z vrha gore Faron. Od blizu sem pofotkal le tržnico na ulici Lafayette, ki se konča v starem pristanišču. Tržnica je tipična provansalska, in kot taka prijetna paša za oči. Obvezni obrok na tržnici je tulonska pita (la cade toulonnaise), njena glavna sestavina je moka iz leče čičerke.
Napisi „Rien ne va plus” stojijo v monaškem kazinoju na vidnem mestu pri vsaki igralni mizi. Napisu sledi pojasnilo, gre za krupjejevo opozorilo igralcem, da od tistega trenutka naprej stave v igri niso več dovoljene.
Vzdušje v igralnem salonu se mi ni zdelo preveč fascinantno. Predvsem ni ustrezalo veličastnosti dvorane, katere stene in stropi so okrašeni s čudovitimi poslikavami in pozlatami. Obiskovalci-igralci so bili oblečeni kar se da poletno (kratke hlače, sandali), nobenega nisem videl v kravati. V kazino sem vstopil ob štirih popoldne, ko je zunaj še vedno peklensko pripekalo. Potek iger (predvsem na ruleti) se mi je zdel prepočasen, čeprav na vsaki igralni mizi za ruleto operirajo trije krupjeji (plus nadzornik). Kako počasi se mora dogajati šele zvečer, ko je igralcev veliko več …
Največja razlika s slovenskimi kazinoji je v višini stav. Na ruleti je sicer določen maksimum 150 evrov (stava igralca direktno na številko), a nekaj igralcev je imelo višje določen maksimum (vsaj 1.000 evrov). Zato so posamezni dobitki pogosto presegali 50.000 evrov. Temu sorazmerne so bile tudi izgube istih bogatešev.
Vstopnina v kazino je 10 evrov, konzumacije ni. Pijača je draga. Osebje govori francosko, italijansko in angleško. Fotografiranje ni dovoljeno. Parkirnina v garažni hiši znaša za prvih 75 minut 4,50 evra, nadaljnje ure parkiranja so cenejše. Turisti pred kazinojem škljocajo fotoaparate, kot da so prišli v živalski vrt.
Monte Carlo mi ni všeč.
Ob omembi mesta Genova najprej pomislim na protiglobalistične demonstracije leta 2001. Od takrat je kar precej zidov ostalo počečkanih z grafiti proti fašizmu, v prodajalnah s spominki pa vam radi prodajo mirovniško zastavo po pet evrov (Pace). Genova je sicer prijazno mesto, meščani so veseli turistov.
V zaledju mesta se dviga strmo hribovje. Naselja so po pobočju terasasto naložena eno na drugo. V svojih najboljših časih je Genova dominirala večjemu delu Sredozemlja. Vendar la Superba ni več veličastno mesto. V avgustu se, tako kot drugod po Italiji, tudi v turističnih krajih, skoraj vse zapre. Vedno živahni pa ostaneta črnska in rdeča četrt.
Na fotki: Cesta Prado, ki vodi do plaže Prado.
Bivši minister Žiga Turk je napisal nekaj lucidnih glede prometnih zastojev in zakonitostih človeške racionalnosti. To mi je dalo misliti o prometni izkušnji v Marseilleu. Pravkar sem Marseille v nekaj dnevih večkrat podolgem in počez prevozil.
Moja opažanja glede prometa v Marseilleu in okolici …
