Najbolj nenavadno pa se mi zdi, da avtorji tega načrta, če je bil skladen z interesi obeh strani, niso uresničili. Prvo resno vprašanje v zvezi s Kučanovo pripovedjo je torej: kako to, da se načrt Kučan-Tudjman, ki je bil utemeljen na pravih konceptih, tj. na interesih obeh držav, ni posrečil? Kdo je preprečil uresničitev tega načrta?

Ob upoštevanju suverene pravice vsake države, da daje enostranske izjave in ob tem, da je bila Republika Slovenija seznanjena z namero Republike Hrvaške, da poda enostransko izjavo k Arbitražnemu sporazumu med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, podpisanim v Stockholmu dne 4. novembra 2009, Republika Slovenija izjavlja, da se ni strinjala z izjavo Republike Hrvaške z dne 9. novembra 2009 niti z njeno vsebino.

Republika Slovenija tudi izjavlja, da se arbitražni sporazum razlaga v skladu z običajnim pomenom izrazov v določbah samega sporazuma.

Jaz mislim, da predhodni ali naknadni ni dobra izbira v nobenem primeru. In ravno dvotretjinsko odločanje bi soočilo poslance z odgovornostjo, ki jo morajo ob tem prevzeti. Jaz namreč podpiram, da se sporazum sprejme, ker mislim, da se Slovenija nikakor ne more [ne sme] znajti v položaju, da bi zablokirala ta sporazum. In da je to glavni razlog. Ni dober – treba je pošteno povedati, da ne vodi do teritorialnega stika, vsaj zelo verjetno ne. Vendar pa je preprosto zdaj, ta trenutek, v situaciji, v kakršni smo, edina izbira.

S pokojnim hrvaškim predsednikom Franjem Tuđmanom sva od prvih pogovorov o razmejitvi morja razmišljala o interesih. Njegovo izhodišče je bil interes Hrvaške za stik z Italijo, moje pa stik našega teritorialnega morja z odprtim morjem. Pri tako opredeljenih in priznanih interesih je določitev meje dokaj tehnično vprašanje. Želim, da se v naš spomin vrne pogovor o interesih. Prav na temelju takšnih razmislekov je takratni visoki in zelo profesionalni uradnik na našem ministrstvu za zunanje zadeve, ki je skupaj z zdaj že pokojnim Ignacem Golobom prisostvoval pogovorom, izrisal rešitev, kakršna je bila kasneje precizirana v sporazumu Drnovšek-Račan. Ta temeljna interesa obeh držav sta minimum in optimum, v katerega obe državi lahko privolita, ker obe zadovoljita minimum svojih pričakovanj. Aktualni arbitražni sporazum ne bo smel niti mogel roditi rešitve, ki bi obšla katerega od teh interesov oziroma pravic.