Srečno, klošarji!

Prijateljica od mame je skupinici ljubljanskih brezdomcev obljubila, da jim za silvestrovo pripravi ričet s klobaso. Z veseljem sem se pridružil razdeljevanju, upajoč na kako fajn fotko. Zanimalo me je, kako in s kom se je prijateljica sploh dogovorila. Njene skupine na koncu nismo našli, zato smo hrano in pijačo predali dvema drugima brezdomcema. Njuna zgodba me je pretresla.

Podrobnosti za ta zapis niso pomembne. Tudi ni pomembno, koliko je krivda za brezdomstvo na kateri od strani. Ljudje postanejo brezdomci na različne načine: izgubijo partnerja, izgubijo starše, izgubijo službo, … Zatem se enemu od razlogov pridruži še eksistencialni: izguba rednih prihodkov in strehe nad glavo.

Naša brezdomca sta stara 27 let in se vrtita v začaranem krogu: če želiš dobiti službo, moraš imeti osebni dokument (osebno, vozniško ali pasoš) – za osebni dokument pa potrebuješ stalno prebivališče. Če si brezdomec, očitno nimaš stalnega prebivališča. Ena od možnih rešitev je, da te socialna služba fiktivno prijavi na svojem naslovu. Ne vem, kakšne pogoje moraš za to izpolnjevati, vendar nad mojima sogovornikoma po treh letih še vedno visi kavelj 22.

Kje prenočujeta? Ko bi vsaj pod kakršnokoli streho (na primer pod napuščem). Od poslovnih lokalov ju stran naženejo varnostniki, v stanovanjskih blokih stanovalci pokličejo policijo. Zato spita v grmovju. Včasih jima kdo prinese kaj jesti, in tako vsaj občasno zaužijeta zdravo hrano. Ker nimata osebnih dokumentov, sta enkrat pristala v zaporu. Tam si na toplem in prejmeš tri obroke: “Ampak mi ne pašemo tja. Tam so kriminalci. Raje fehtam, kot pa da kradem!

Voščili smo si srečnega, zdravega in debelega ter se poslovili. Popoldne sem letel še na nekaj obiskov, in zvečer sem bil že rahlo utrujen. Silvestrovo sem praznoval v družinskem krogu. Televizijski program je bil letos zabaven. Ana Liza je blestela, mi pa smo zleknjeni v udobnih foteljih uživali ob radgonskem tramincu in kremšnitah iz Kresnice; šampanjca sem imel že popoldne preveč.

Še nekaj o naslovu: Na potovanjih klošarjem ne dajem denarja, razen tistim, ki pokažejo glasbeni/igralski talent. V Sloveniji je drugače: v domačem okolju lažje spoznaš prave razmere. Razen če nočeš. Veliko soljudi noče.

P.s.: Včeraj nisem naredil niti ene fotke. Zgornja je iz Washingtona.

Advertisements

2 komentarja to “Srečno, klošarji!”

  1. Etiketa Says:

    Simpatično napisano, vendar pa me je res zmotilo tisto na koncu, o tem, da na potovanjih daješ denar samo tistim klošarjem, ki “pokažejo glasbeni/igralski talent”. Kako pa to oceniš? Ali klošarja vprašaš, da ti kaj zaigra, zapoje ali odigra? Ali pa misliš, da so vsi ulični glasbeniki in drugi artisti (če že ni boljšega izraza) tudi klošarji?

  2. ervinator Says:

    Etiketa, ulične glasebnike po defaultu vidim kot klošarje. Čeprav so včasih nekateri nastopi že kar preveč dobro pripravljeni. Tam se ponavadi zbere veliko ljudi in takšen nastop ulico poživi. Ampak če je veliko ljudi, se ne prerivam, da bi kaj prispeval.

    Ulični glasbenik od mene najlažje zvabi denar, če igra na pihalo ali trobilo. V Washingtonu pa me je navdušil črnec, ki je bobnal po plastičnih lončkih …

    V tujini glede običajnih klošarjev pomislim na Indijo – tam imajo berači svoje lastnike, kateri jih namenoma pohabijo in silijo v beračenje. S tem, ko jim daješ denar, dejansko spodbujaš tovrstni kriminal. V domačem okolju pa lahko berače preveriš, saj se informacije hitro širijo.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: