Ameriška beda

V tem zapisu se zgražam nad razmerami v ZDA, in sicer skozi demokratsko kritiko na republikance. Opiram se na knjigo The Bush-Hater’s Handbook.

Vse ameriške vlade so korporativistične – v službi kapitala, brez katerega na ameriških volitvah ni mogoče zmagati. To je velik problem, saj v takšnem političnem sistemu močna manjšina bogatašev vlada apatični večini revežev. Kolikor se demokratska in republikanska stranka razlikujeta (preostale stranke so obrobne), gre le za stopnjo skrajnosti stališč in dejanj: družinske vrednote Bushevega fundamentalizma se cinično izrisujejo v nepotizmu številnih sorodstvenih povezav v visoki administraciji; njih dejanja pa so kvaliteto življenja v ZDA katastrofalno znižala.

Z odtegovanjem finančne podpore javnim šolam so skoraj uničili sistem osnovnega izobraževanja. Varčevanje pri sociali je osiromašilo programe usposabljanja brezposelnih. Znižali so okoljevarstvene standarde – pri tem so šli tako daleč, da so državni nadzor nadomestili s samo-nadzorom onesnaževalcev. Razrahljali so tudi revizorski nadzor nad poslovanjem korporacij. Takoj po volitvah so s pregrešno reformo (tort-reform) državljanom otežili tožbe proti korporacijam. Omogočili so koncentracijo navzkrižnega lastništva v medijih. Za informativni program ni več značilen le infotainment, ampak od Zalivske vojne naprej čedalje bolj tudi militainment.

Ob koncu leta 2001 je stopnja revščine po osmih letih padanja prvič narasla. Uradno revnih je bilo 33 milijonov Američanov (11,7 %), od tega 11,6 milijonov otrok. Več kot 40 milijonov Američanov ni imelo nobene oblike zdravstvenega zavarovanja. Poleg tega sta socialno naravnana zdravstvena sistema Medicare in Medicaid zaradi nižjih zneskov povračil skrčila pravice zavarovancev. 

Svetovna trgovinska organizacija (WTO) je ZDA že večkrat obsodila za oviranje mednarodne konkurence in kršenje svobodne trgovine.

Ameriški delavci dobijo v povprečju devet dni dopusta na leto, in še to se le stežka odločijo izkoristiti, saj se bojijo za svoje delovno mesto oziroma za kariero. Prazniki niso plačani.

Po eni strani republikanska vlada varčuje pri socialnih programih, po drugi strani pa izdatno povečuje vojaški del proračuna. Eden največjih absurdov je, da je Busheva administracija sistematično ignorirala delo obveščevalnih služb. Te so ga več mesecev pred 11. septembrom (Hart-Rudmanova demokratska komisija celo že januarja 2001) dobesedno vsakodnevno svarile, da se nekaj pripravlja (vedeli so, da bo Osama bin Laden udaril znotraj ZDA, da bo ugrabil letalo, ujeli so tudi njegov klic materi dva dneva pred napadom, v katerem ji je povedal nekaj podrobnosti) in da je treba okrepiti obveščevalno aktivnost. To se ni zgodilo, ampak je proračunski denar odtekal v vesoljski program, Bush pa je cel mesec avgust dopustoval na ranču. Ko so 11. septembra 2001 po napadih na WTC v ZDA prepovedali vse komercialne letalske lete, so enega izjemoma dovolili: tistega, ki je člane družine Laden evakuiral iz ZDA v Saudijevo Arabijo. Organiziral ga je amabasador princ Bandar s pomočjo FBI in visokih predstavnikov Bele hiše.

Po 11. septembru 2001 je oblast ZDA pod pretvezo boja proti terorizmu (USA Patriot Act) drastično okrnila državljanske svoboščine, predvsem v razmerju represivnih organov do osumljencev, torej tako rekoč vseh državljanov ZDA.

Bush je svojo politično kariero pričel kot poslovnež. Njegov oče (bivši predsednik ZDA v letih 1988-1996) je kapital za odprtje naftnega podjetja zbral preko povezav, ki vodijo do saudijske družine Laden (Salem bin Laden je eden od sedemnajstih bratov Osame bin Ladna). Tesni prijateljski odnosi med družinama Bush in Laden (tudi med ZDA in Saudijevo Arabijo) seveda niso nobena skrivnost. Vpliv dinastije Laden je Michael Moore orisal v filmu Fahrenheit 911. Bushiji pa seveda niso vezani samo na nafto. Njihov največji podpornik je bil Enron. Zvezna preiskava je ugotovila, da je Enron eden glavnih krivcev za električne mrke v ZDA, zato ker so distributerji v kritičnih točkah namerno preobremenjevali omrežje, da so za odpravo motenj zaračunavali ogromne odškodnine. Problem odvisnosti politike od korporacij ni omejen na družino Bush, ampak je zgoščen v kliki (John Ashcroft, Dick Cheney, John Graham, Gale Norton, Karl Rove, Donald Rumsfeld, idr.), ki v administraciji zaseda vodilne položaje. Ker je Busheva administracija velik dolžnik energetskim podjetjem, se je je prijela oznaka “oil-igarchy” (naftna oligarhija).

Vojna proti Iraku je ves čas temeljila na laži: najprej na neobstoječem orožju za množično uničevanje, potem na povezavi med Sadamom Huseinom in Osamo bin Ladnom. Po javnomnenjskih raziskavah iz avgusta 2003 večina Američanov verjame, da so napadalci na njujorška dvojčka prišli iz Iraka. Približno ob istem času je v Veliki Britaniji, ki je najmočnejša zaveznica ZDA, med prebivalstvom prevladalo mnenje, da so ZDA najnevarnejša nacija na svetu – pred Severno Korejo in Irakom. Solidarnost z Američani je uplahnela, premagala jo je podoba o ZDA kot arogantnem, imperialističnem tiranu. 

Še nekaj o naslovu: Ameriško bedo najbolj pristno pooseblja prav Bush.

P.s.: Naslov se nanaša zgolj na ZDA. V Kanadi so razmere tako rekoč evropske. Michael Moore se v filmu Bowling for Columbine ni mogel dovolj načuditi, da Kanadčani svojih vhodnih vrat niti ponoči ne zaklepajo …

Advertisements

7 komentarjev to “Ameriška beda”

  1. Aleš Says:

    P.S. 2, ne vem zakaj, ampak ZELO se mi zdi, da bi se z nekaj kozmetičnimi popravki zapis zelo dobro nanašal nanašal tudi na Slovenijo, vsaj prvih nekaj odstavkov…

  2. ervinator Says:

    Pričakoval sem en tak odgovor, čeprav prej od koga, ki je proti ZDA ostro nastrojen. Morda od kakega najstnika z Metelkove …

    P.s.: Nameraval sem napisati samo nekaj stavkov. Poskusil sem čim bolj skrajšati. Želel sem še kaj več o osebnih vtisih napisati, ampak to lahko še za kdaj drugič ostane. Na primer o njujorških bednih diskačih, o prekratkih razmikih med sedeži v gledališčih na Broadwayu, o neprijaznosti slabo plačanega osebja, o slabi izbiri normalnih restavracij (tudi na Manhattnu), o ubogih taksistih, ki niti med vožnjo ne morejo brez junk-fooda, o umazanih in zastarelih avtobusih in metrojih, o slabem dostopu do informacij o javnem mestnem prometu (še posebej v Washingtonu), o kretenskih varnostnih ukrepih v muzejih, o zavajajočih komercialnih ponudbah na vseh koncih, itd. In ubogi Američani se temu sploh ne morejo upreti, ker je konkurenca enaka. Potem pa neki liberalci dajejo Sloveniji za zgled ZDA kot uspešnega svobodnega trga. Vidiš, vladna koalicija je bila razumna, in njihovih predlogov ni slepo sprejela. 🙂

    P.p.s.: O slovenskih revežih ali nižanju kvalitete življenja pa raje ne govori, ker dvomim, da sploh poznaš kakega reveža. Itak se pa (upravičeno) hvališ, da se ti vsako leto bolje godi. No, saj meni se zdaj tudi. 😉

  3. Aleš Says:

    Hja, vlada res ni sprejela predlogov (ultra)liberalcev, ampak šele, ko so ugotovili, da se ljudje njihovim (vladnim) načrtom besno upirajo, česar nikakor niso mogli razumeti:
    “Kako, da vam ni všeč, če je pa “zakon odličen”?”

    pa še nekaj, a ni bila ravno ta ablast tista, ki je te iste reformatorje z velikim pompom vzela pod svoje okrilje ali če hočeš ustvarila in vnaprej razglasila za rešitelje?

    RE Pps -Ja, standard mi pa res rase, čeprav Bajuk veselo neštetokrat razglaša, kako bojo po davčni reformi VSI na boljšem, obenem mi pa odpihne kakih 600 eur neto zaradi ukinitve olajšave za nakup stanovanja – in to za naslednjih 10 let. In to taiste olajšave, ki jo je lani SAM povečal. Važno, da dobim tistih 20 eur na mesec več…
    Pezde!

    aja, še za konec – Američani seveda res samo mislijo, kako fajn jim je. V resnici so pa le tako izolirani od sveta v svojem milnem mehurčku, da lahko oblast vzdržuje to iluzijo. Zgrešil si edino glede športa – v tem (predvsem v pozitivnem odnosu do njega (največjih dveh treh ali štirih) so pa bistveno pred nami.
    No, saj v resnici jim gre skoraj tako dobro kot (večini) EU, problem je le v tem, da njihov mehurček v ostalem svetu povzroča bistveno preveč kolateralne škode. Zato je skrajni čas, da se vrnejo demokrati, ki so vsaj za odtenek boljši.

  4. ervinator Says:

    Vlada je bes “ljudi” razumela – gre seveda za funkcionarje v sindikatih ter njihov vpliv med zatiranimi množicami. In ker je ta vlada – nasprotno od ldsovskih – kompromisarska, se je odločila, da ne bo šla z glavo skozi zid. Reforme vsekakor so, vendar ne takšne, kakršnih so se “bali” v bednih LDS in SD.

    Glede ameriškega milnega mehurčka si dobro povedal. Spomnil si me, da ničesar nisem napisal o patriotizmu (na primer gesla na pokopališčih: The price of Freedom/Americans at war). Prav tako nisem pisal o odnosu do športa – to me od vsega najmanj zanima, zato tega ne poznam dobro. Dejansko ne razumem, zakaj bi si kupil športno majico z napisom katerega od športnikov ali ga celo imel za idola. In potem se ti gre takle z lastnim avionom zaletet v bivalno stolpnico zraven Centralnega parka … Najboljše od vsega v ZDA so zabavni showi, za kar so svetovni mojstri. Ampak te je še najbolj gledati iz domačega fotelja. Ni treba tja rinit. 🙂

    Demokrati so za odtenek boljši od republikancev, ta odtenek ima velik vpliv na nekaj odstotkov prebivalstva, kolateralna škoda za preostali svet pa je komaj kaj manjša. Glavni problem izoliranosti ZDA je, da se požvižgajo na mednarodne obveznosti, katerim so se sami zavezali.

  5. Hirkani Says:

    K vsemu povedanemu bi dodala priporočilo za odlično knjigo, ki je nadvse prefinjena kritika ameriškega načina življenja: Vernon, gospod Little.

  6. ervinator Says:

    Hvala, hirkani! Za knjigo si me navdušila zaradi “načina pripovedovanja zgodbe, ki jo bralci vidimo skozi razmišljanje petnajstletnika”. Visoko cenim Branka Gradišnika, njegovi prevodi so čudoviti. Še vedno pa imam na polici njegovo zadnjo knjigo Rep Vojvodine Kranjske. Upam, da je Vernon v angleščini vsaj tako dober kot v slovenščini. 😉

    P.s.: Naročil sem jo iz VB – cena za novo knjigo £0.34, poštnina £3.94. 🙂

  7. ervinator Says:

    Vtisi po branju knjige Vernon God Little. Zgodba nekje od polovice naprej lepo teče in se do konca 25. poglavja napeto odvija. Zabavno je opazovati naivnost glavnega junaka. Prav veselil sem se, da zaključek ne bo holivudski. A v zadnjih dveh poglavjih se zgodba zaključi na holivudsko bedni način, v stilu parodije Pulp Fiction (“What took you so long? Sorry, the traffic was a jam!”) – vendar zares. Knjiga je kritika ameriškega izobraževalnega, sodnega in medijskega sistema. Tale citat je eden boljših: “I mean, what kind of life was that? – A bunch of movies, and people talking about movies, and shows about people talking about movies.” Knjiga se ni uvrstila med meni ljubše: od kritik imam raje resnične zgodbe (filme Michaela Moorea, razprave Noama Chomskega), za zabave pa neobremenjene zgodbe (npr. od Jeromea Jeromea Klapke).


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: