Mačke, zveri in deček Pi

Slika je iz živalskega vrta v Berlinu. Mačka(i) sta mlada(i) in kljub kletki razigrana(i). Ob tem prizoru sem se spomnil knjige Pijevo življenje Yanna Martela, ki lepo opiše, da je živalim v živalskem vrtu – če so tam že od malega – prav luštno. Kljub nekaterim prebliskom pa mi je ta knjiga skrajno zoprna.

Deček Piscine Molitar Patel svojim poslušalcem (in bralcem) obljubi, da bodo po njegovi zgodbi verjeli v boga. Podajanje lastnih nazorov je sicer sestavni del vsakega umetniškega ustvarjanja, vendar pa Martel to počne moteče vsiljivo, med drugim z retoričnimi vprašanji bralcu. Glede na uspeh, ki ga je požel zaradi Bookerjeve nagrade, množice bralcev njegov stil očitno ne moti oziroma njegove nazore zlahka sprejemajo.

Mene je na primer zmotilo že to, da se na reševalnem čolnu, ki je krajši od 8 metrov in ožji od 2,5 metra, drenjajo: deček (skrit na privzdignjeni ponjavi), pohabljena zebra, okoli zebre se podita hijena in bengalski tiger, z roba čolna pa se divjima zverema posmehuje opica. Zgodba je polna nemogočih detajlov.

Bralce verjetno osreči osrednji del zgodbe, ki ga napolnjujejo brodolomska doživetja dečka in bengalskega tigra. Na koncu deček zasliševalcem pove dve različni zgodbi, od katerih mora bralec ali bralka izbrati tisto, ki je bolj božja. Najkasneje takrat se mora zavesti, da je knjiga prežeta s prispodobami, katerih simboliko in interpretacijo Martel navidezno prepusti prosti izbiri.

Ključni dokaz, da Pi ne laže in da je torej zgodba resnična, s tem pa razlog, da verjameš v boga, je dejstvo: da so banane lažje od vode – da torej na vodi plavajo. Kdor ne verjame, se lahko kadarkoli sam prepriča v domači kadi …

Še nekaj o naslovu: Slike živali bom vključeval za intermezzo, ko bom razglabljal o svetovnem spletu, in še posebej o spletnih dnevnikih, pred ali po obsežnejšem tematskem sklopu (na primer o ZDA). Zgodba o Pijevem življenju je postavljena v Pondicherry, na frankofonski jugovzhodni predel Indije. Ta zapis naj bo zaradi te okoliščine hkrati uvod v novo rubriko: Po francosko. Ta ne bo v francoščini, ampak bo o francoščini.😉

P.s.: Še tole glede maškarade. Nemški krof berliner se ne more primerjati s trojanskim.🙂 Sicer pa Nemci veseljačijo od pustnega četrtka do torka …

Posted in Razno. 10 Comments »

10 Responses to “Mačke, zveri in deček Pi”

  1. Freycha Says:

    Joj, sedaj šele razumem tvoja vprašanja pri mojem bruderju glede možnosti plavanja banan.
    Lahko si pa v svoji biti še tako velik otrok in ti ta otroška domišljija brez meja dela tako močno, da na boga niti pomisliš ne in si predstavljaš, da je vsa ta domišljija prišla iz otrokovega uma, da lahko preživi. Tako sem tudi sama knjigo dojela in izbrala (po tvoji interpretaciji) božjo izbiro. Hvala bogu! Ker sem ateist in vseeno verjamem v dobro (ali pa sem naivna hehehe).

    Kakorkoliže, od osnovne šole naprej me je motilo, da so me spraševali, kaj si jaz mislim o zgodbi, a potem mi govorili, da nimam prav češ, da je pisatelj hotel povedati nekaj drugega.
    Meni čisto dolj visi, kaj je pisatelj hotel od mene v tej knjigi, jaz sem potegnila svoje bistvo, ki mi je najpomembnejše in zaradi česar mi je knjiga zanimiva.

    bog pa razen v nas samih ne obstaja!

  2. ervinator Says:

    Freycha, hvala za tole pojasnilo, ki mi še dodatno pojasni, zakaj je ta knjiga toliko ljudem všeč … V prvem delu knjige (še preden pod vprašaj pride Pijevo preživetje) gre teženje z odnosom do religij v takšne skrajnosti, kakršne so skrajno neverjetne za dečkovo psiho, pa verjetno tudi za odraslega Indijca (glede tega je Martel mimo usekal). To knjigo moraš res nenatančno (“poševno”) brati , da ob vsem Martelovem teženju na boga sploh ne pomisliš … Ampak zanimiv je obrat, ki ga izvrši bralec pri iskanju potrditve svojih nazorov – v vsem skupaj vleče svoje bistvo, in mu dol visi za pisateljevo sporočilo, na koncu pa knjigo označi za odlično branje.🙂

  3. Freycha Says:

    Mogoče pa to nekateri dojemamo zato, ker nismo versko obremenjeni (čeprav nismo verni in jaz Cerkev kot inštitucijo vseeno preziram) in smo lahko mnenja, da nekdo iz vere do boga preživi, kar je pač deček preživel. Ampak meni ni poanta knjige v tem (in hvala za obsodbo površnega branja, ker nisem potegnila iz knjige tistega ven, kar bi si ti želel, da bi oz. bi po tvoje morala), da povzamem martelovo bistvo knjige, ampak da najdem v knjigi svoje lastno bistvo.
    Če bi že morala obsojati ljudi zaradi načina prebiranja, potem bi raje obsojala tisto, ki se pustijo voditi nekomu in povzemati bistva drugih, namesto da bi v vsakem koščku (vsega) našli lastno bistvo……..
    (Bach – Galeb Jonathan Livingston ali Hemingway – Komu zvoni….).

  4. ervinator Says:

    Komu zdaj očitaš versko obremenjenost? Jaz sem jo očital Martelu.
    In res, zakaj bi se pustila vplivati? Saj imaš svoje bistvo, katerega potrditev vsakič najdeš ob takem branju knjig.

  5. Freycha Says:

    nisem mislila lastno bistvo kot bistvo mojega obstoja, ampak da vsak najde neko bistvo, ki se njemu zdi bistvo in se ne ozira na to, kaj bi pisatelj rad povedal kot bistvo….. Ufff.. zdej sem pa že komplicirati začela. Verjamem, da veš, kaj mislim….

  6. ervinator Says:

    Mogoče razumem, kaj misliš. Ampak mi ne gre skupaj, kako se lahko igraš Martelovo igro (katero zgodbo boste na koncu izbrali?), ob tem pa se ne oziraš na to, kaj pisatelj želi povedati kot bistvo – če se pač z njim ne strinjaš.

    Meni je Martelovo teženje začelo presedati že pred začetkom Pijevega brodolomstva, zato sem v nadaljevanju knjige bolj (ob nelogičnostih) ali manj (ob zabavnih pripetljajih) trpel. Prebral sem jo, ker sem dobil močno priporočilo. Bolje bi bilo, če bi jo po nekaj poglavjih zavrgel …

  7. Freycha Says:

    Lej, meni ni bilo treba izbirati zgodbe. Jaz sem se že nekje na sredini odločila, da se je vse to res zgodilo. Po pravici povedano me je konec motil. Ker mi je dal naenkrat možnost izbire, katere prej niti nisem hotela. Me je vodil skozi knjigo? Mogoče! Nisem pa očitno hotela razbrati tega, kar si razbral ti in kar misliš, da bi morali vsi razbrati.
    To je tako, kot če bi mene raztrgali, ker mi Mali princ ni bil všeč in ker sem razbirala druge stvari, kot jih je večina. Ampak če mene vprašaš je ravno veličina pisanja v tem (sploh takih del), da ljudje lahko potegnejo ven tisto, kar mogoče tisti trenutek rabijo, želijo in kar vidijo, ne glede na to, kaj pisatelj dejansko piše. Ne bom poozabila, ko sem se enkrat pogovarjala ravno o delih (zato sem ti jih tudi omenila) Jonathan Livingston in Komu zvoni, ki sta bili meni dve izmed najbolj vplivnih knjig, ki sem jih kdajkoli prebrala. Vplivnih name. Na moja takratna razmišljanja in na tiste resnice, ki sem jih ravno v tistem trenutku rabila in sem jih v teh dveh knjiga dobila. Ampak večini se zdi Hemingway celo dolgočasen, Bach je pa cool, ker opisuje neko drugačno življenje, ki se ga večina ne upa imeti. Ampak cool je samo v ideji, ne toliko v realizaciji. Jaz sem skoraj prepričana, da ne Bach in ne Hemingway nista napisala teh dveh del zato, da bom jaz dojela tisto, kar sem dojela, ampak da mi dasta na nek način možnost izbire (glede na dano situacijo in obdobje, v katerem sem brala ti dve knjigi) potegniti iz knjige tisto, kar jaz rabim. Sem pa tudi prepričana, da če bi knjige vzela v nekih drugih momentih v roke, ne bi razbrala to, kar sem. Ravno v tem je smisel Malega princa in ravno v tem je smisel vseh knjig – iz moje perspektive.
    Še en primer. Cankarjev stavek “mati, kave bi” in potem tista zavrnitev kave meni ni predstavila Cankarja v slabi luči. Trenutek je bil slab, ker je bil sam v nekem toku, kjer kava tisti trenutek ni bila to, kar je rabil. Pa čeprav si jo je prej in kasneje srčno želel.. V tistem trenutku je mene bolj kot nesramna zavrnitev kave zanimala Cankarjeva stiska, ki jo je doživljal zaradi drugih zadev in je mama le malo nerodno vstopila v “kader”….. in vse v življenju je tako. Vsaj dokler smo sposobni pobirati iz življenja in okolice tiste košče, ki nam pomagajo sestavljati celoto.
    Martelovo delo Pijevo življenje je edina knjiga, ki sem jo od njega prebrala. Ker me kot avtor ni impresioniral. Me pa je Pijeva domišljija, ki mu je pomagala preživeti. In ja, si bom mogoče kontradiktorna, ampak če ljudi ohranja žive ljubezen do Boga, naj jo imajo. Hvala bogu. Jaz tega ne rabim, zato tudi nisem tega razbrala iz knige. Meni je pomembna ljubezen do samega sebe in tudi v knjigi vidim bolj za preživetje Pija, pa čeprav je padel v čisti domišljijski svet, ki pa mu je pomagal preživeti. Preživel pa se je, ker se je boril. In boril se je, ker se je imel rad. End of story

  8. ervinator Says:

    Freycha, verjamem ti, da si ob branju iz zgodbe “potegnila tisto, kar si ravno tisti trenutek potrebovala, želela in kar si videla, ne glede na to, kaj je pisatelj dejansko napisal”. Prepričan sem, da si v gradnji svoje (vzporedne) zgodbe v Martelovi uživala. Tudi sam bi lahko, če: bi ob množici nelogičnosti sproti pozabljal na nerealističnost; se ne menil za vsiljivo avtorjevo teženje bralcu s svojimi zmedenemi nazori; ter se sploh ne spraševal, zakaj je avtor v zgodbo vrinil določene momente oziroma kaj je želel z njimi doseči … Ni pa res, da bi po mojem morali vsi iz zgodbe razbrati to, kar sem razbral jaz. Iz ničesar, kar sem napisal, to ne sledi. Tvoje mnenje spoštujem, zabavno bi se bilo pogovarjati o resnicah, ki si jih v knjigi “dobila”, tvoji vtisi povedo veliko zanimivega o tebi. Problem je na drugi strani v tem, da mi tvoji vtisi komaj kaj povejo o sami knjigi: sedaj ko razumevam (?), kako bereš knjige, me niti pritegnejo niti odvrnejo od branja dotičnih knjig. Kot priporočilo so povsem nerelevantni. V tem smislu si konstruktivno dopolnila vzorec v mojem mozaiku splošnih kriterijev za kritično presojo.

  9. Freycha Says:

    Žal, tu ti bom pa težko pomagala. Prebiram knjige kar po tekočem traku. Najraje tiste, ki jih ljudje “priporočajo”. So knjige, ki so mi bile všeč (torej sem jih rada prebirala in sem jo požirala), a redkokatera knjiga pa mi preide iz kratkoročnega spomina (od koder hitro ven mečemo spomine) v dolgoročnega, kjer bi si zapomnila detajle. Predvsem tiste odlomke, ki so bili mogoče za zgodbo zelo pomembni (še bolj za komentiranje), ampak niso pa name naredili največjega vtisa. Tiste knjige, ki pa pri meni spadajo v sam vrh, so pa knjige, iz katerih sem tudi že kar nekaj pozabila, ampak sem si pa zapomnila veliko več, kot iz ostalih.
    Recimo ravno zadnjič sem na blogu urejala spisek prebranih knjig in sem zagledala naslov knjige, ki sem jo prebrala. Če sem jo prebrala, je bila vsaj toliko berljiva. Ampak še do danes se pa ne spomnem, o čem je knjiga govorila. Za kaj je šlo……
    Hmmm baje imajo nosečnice probleme s kratkotrajnim spominom ;o))

    Torej, da zaključim to debato, obožujem knjige, jih pa tudi kar hitro pozabim…….

  10. ervinator Says:

    Sklepam, da na tak način kot knjige bereš tudi komentarje …


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: