Zastareli praznik

Bil je 26. april 1941. Zvečer tistega dne so se v Vidmarjevi vili v Rožni dolini sestali člani Društva prijateljev Sovjetske zveze in ustanovili Protiimperialistično fronto. Enkrat okrog dneva, ko je Nemčija napadla svojo zaveznico Sovjetsko zvezo (22. junija 1941), se je slovenska komunistična druščina preimenovala v Osvobodilno fronto. V svoje vrste je pritegnila še levo usmerjeni del sicer nepolitičnega in takrat že razpadlega športnega društva Sokol ter krščanske socialiste v skupini okrog Edvarda Kocbeka. Metode jugoslovanskih komunistov so vključevale ulično nasilje. Spodobni politiki so se komunistov izogibali.

Že jeseni leta 1941, potem pa še nekajkrat leta 1942, je Osvobodilna fronta pozvala Slovence, naj se ji pridružijo, kajti: vsak boj proti okupatorju izven njenih vrst bo obsodila kot zločin, nasprotnike pa neusmiljeno kaznovala! Spomladi 1942 so potekali pogovori med tkim. meščanskimi strankami in komunistično partijo. V ljubljanski pokrajini se se takrat že močno razpasle likvidacije s strani članov VOS-a. Pod streli iz zasede je padel Lambert Ehrlich, ki je naivno verjel komunistom, in je šel k voditeljem OF na sestanek za skupno sodelovanje.

Po povojni vzpostavitvi formalne komunistične oblasti je 27. april postal slovenski praznik odpora proti okupatorju. Za praznik so izbrali 27. april, kljub temu da pri dogodkih tistega dne ni šlo za upor okupatorju, ampak za upor imperialističnim državam (proti istim se je borila Nemčija, ker se je glede na svojo moč počutila prikrajšano za številne kolonije); kljub temu da so bili tigrovci tisti, ki so se prvi zares upirali fašizmu, po vojni pa so bili desetletja zamolčani; kljub temu da se je slovenski in jugoslovanski upor okupatorju začel že takoj naslednji dan po letalskem napadu 6. aprila, ko so se prostovoljci odpravili branit jugoslovanske meje.

Leta 1951 je slovenska skupščina povozila praznik 27. aprila, in za dan vstaje razglasila 22. julij. Za slovenski dan upora je slavil dan, ko je pod streli komunističnih likvidatorjev padel slovenski orožnik, ki se je na kolesu peljal v službo. Potem se do leta 1968 ni praznovalo 27. aprila. Glavni razlog za to je bil v tem, da slovenski dan upora ni mogel predhoditi srbskemu 4. juliju. Leta 1968 je Josip Vidmar predlagal ponovno obuditev praznika na 27. april, saj da 22. julij “dejansko ne pomeni nič“.

Vojna vihra in slovenske zdrahe so že na začetku okupacije pripeljale slovenski narod v notranje krvave boje. Nihče ni pričakoval, slovenski komunisti pa še najmanj (verjeli so v vsemogočnost Stalina), da bo vojna tako dolgo trajala. Večina prebivalstva seveda ni simpatizirala ne s komunistično ne z ne-komunistično stranjo. Po predvojnem izčrpavanju s strani velikosrbske politike so si ljudje želeli le normalno živeti, seveda v miru – nikakor pa si niso želeli komunistične revolucije. Še najmanj so si želeli nadvlado skupine morilcev, ki si je prilaščala pravico do nadzora misli in besede. Zagrešenih je bilo veliko bratomornih zločinov (na obeh straneh). Ena stran je ves čas odpuščala, čeprav resnice noče zatajiti. Druga stran zgodovino podreja boju za oblast.

Danes v parlamentu sprava in podobne teme, glede katerih je Milan Kučan zavzemal skrajno necivilizirano stališče, niso več tema, ki bi burila duhove. Tako se je pokazalo, komu je (bilo) v interesu netiti nedržavotvorne spore, odvračati ljudi od aktualnih problemov in simbolno pobijati že pobite. Tega še danes nekateri glasnejši intelektualci ne razumejo. Kogar pa ta tematika žuli, mu v branje priporočam lucidni zapis Petra Štrovsa: Spravite se!

Še nekaj o plakatu: Na prvih povojnih “volitvah” je bilo kot edini politični predstavnici svobodnega ljudstva dovoljeno kandidirati zgolj OF. Njen abstraktni protikandidat je bil na volitvah reprezentiran s črno skrinjico.

P.s.: Lepe praznike želim! 😉

Advertisements

21 komentarjev to “Zastareli praznik”

  1. Dajana Says:

    […] Tako vidi ta praznik ervinator. […]

  2. glodalec Says:

    “Spodobni politiki so se komunistov izogibali.”

    haha, na daleč, ja. tako, da so se raje pridružili okupatorju, vzeli njegovo orožje in tolkli po svojih političnih nasprotnikih. potem pa, joj prejoj, volitve! in na njih tisti, ki so gnili po starojugoslovanskih robijah in nastavljali hrbet pendreku policajministra korošca (SLS) kot kandidati.

  3. glodalec Says:

    aja, pa ko si plakat omenjal. neoliberalni sralci tipa mrkaić in pizdir pravijo nekako takole: kdor je proti reformam, je sovražnik slovenskega ljudstva.

  4. ervinator Says:

    Za komuniste je bil izdajelec vsakdo, ki se je okupatorju uprl izven OF. Za njih so bili izdajalci tudi tisti tigrovci, ki se niso hoteli podrediti komunistom. Tudi slovenska plava garda se nikoli ni pridružila okupatorju. Vsi ti rodoljubi so bili s strani OF javno obsojeni na smrt.

  5. glodalec Says:

    tudi četniki so se imeli za rodoljube, vendar jim je bila prioriteta deželo očistiti komunistične golazni, pa so paktirali najprej z italijani, potem pa z nemci. tudi slovenski črnorokci so bili mnenja, da brezbožni rdečkarji spadajo tja, kamor jih je pošiljal semeniščnik korošec – v robijo, še boljše pa v kakšen obcestni jarek z luknjo v glavi.

    seveda je prihajalo do monopolizacije upora s strani komunistov po II. svetovni vojni. ampak jebat ga, bela garda je prisegala hitlerju na stadionu, ustaši so klali vse živo v jasenovcu, četniki pa čakali na ponovno kraljevo diktaturo. zgleda, da ni bilo dosti primernih kandidatov, ane?

    črnomalharska golazen v sloveniji – predvsem policajminister korošec in njegova SLS – so se tako zbali prevratniškega vzdušja, ki ga je v deželo prinesla okupacija, da so se raje priklonili okupacijski vojski, kot da bi se skupaj s komunisti uprli lahom in švabom. raje so se šli državljansko vojno v vojni, upajoč, da bodo v času vojne vihre – z nenadomestljivo pomočjo brezobzirne in morilske okupatorske vojske – enkrat za vselej opravili s komunistično nevarnostjo, če jim to ni uspelo za aleksandra.

    vojna je bila torej za ta črne samo nadaljevanje politike iz starojugoslovanske diktature, komunisti pa so bili boj za svoje fizično in politično preživetje, hkrati pa postavljali temelje za osvoboditev Jugoslavije.

    prav s tem slednjim se ta črni nimajo za pohvalit. tigr gor ali dol, par primorskih teroristov pač ni držalo desetine nemških divizij v šahu. plava garda gor ali dol, ti rodoljubi so sicer prispevali svoj mišji kurac k zmagi, ampak OF je bila tista, ki je popucala s švabi.

    in dan upora proti okupatorju nas spominja na to, da je obstajala skupina brezobzirnih, pogumnih ljudi, ki je postavila temelje za razvoj tudi slovenije. to ni zastarel praznik. hvala bogu, da se danes pogovarjamo o tem, kaj je komunizem prinesel državi in kje so bili storjeni zločini. kar ni prav, je relativizacija komunističnega upora, češ bili so tudi drugi rodoljubi. bili so! ampak zaslužna za osvoboditev je vendarle OF, nobeden drug, še posebej ne tisti rodoljubi, ki so veselo hlapčevali švabom.

    kar se tiče povojnih dogodkov. volitve so bile čisto demokratične, ampak ne ravno svobodne. če si zmagal v vojni, valjda ne boš pustil, da ti kdo sere po glavi. samo poglej janšo: dobil je volitve in sedaj ima naenkrat mandat tudi zato, da se njegovi podrepniki gredo uredniško politiko in teptajo novinarsko avtonomijo. saj smo vendar zmagal!

  6. ervinator Says:

    Za komunistično zgodovino so tigrovci že vseskozi le neki teroristi, katerih obstoj je bilo treba izničiti, zamolčati, pozabiti … Nekaj dejstev: tudi partizani niso držali desetine nemških divizij v šahu, tudi komunisti so na terenu občasno paktirali z Italijani in Nemci (to je že vse dokumentirano), v ospredju komunistov je bila ves čas revolucija; revolucijo so marketinško poimenovali ljudska, vendar je že takrat bilo jasno, da gre samo za stalinizem, kasneje titoizem.

    Kaj je OF počela prvo leto okupacije – ko število njenih članov še ni preseglo par tisoč? Komunisti so bili zaradi Stalina prepričani, da se bo vojna že do pomladi 1942 končala. Zaradi tega jim je OF služila le za pokrivanje likvidacij proti “razrednim sovražnikom“. Izkupiček OF v prvem letu delovanja sta bila (s strani komunistov namerna) iniciacija bratomorne vojne ter oviranje učinkovitega upora okupatorju. O tem se lahko vsak sam prepriča, kdor ima le čas in voljo za to, saj so komunisti po vojni brez sramu objavili veliko – a seveda ne vseh – svojih dokumentov.

    Kako lahko kdo resno označi povojne volitve za demokratične, če pa je bila kandidatura tako nekomunistični strani kot opoziciji znotraj komunistov prepovedana, in le abstraktno reprezentirana v obliki črne skrinjice? Morda iz različnih gledišč na OF izhaja tudi različno pojmovanje demokracije. To ne bi bilo presentljivo, saj je že prof. Tine Hribar na primeru Milana Kučana pokazal, da je lahko pri komunistih tudi pogled na temeljne človeške vrednote drugačen. 😦

  7. glodalec Says:

    tvoj pogled na zgodovino NOB ni niti malo uravnotežen, saj za vse slabo kriviš komuniste. seveda je to kozlarija, o kateri se lahko prepriča vsak, ki je prebral nekaj knjig. ampak dejstvo ostaja, da so komunisti vodili NOB, kjer pa se niso borili samo komunisti – saj jih vendar ni bilo toliko.

  8. ervinator Says:

    V izogib dvoumnosti bom še tole pripomnil. Seveda ne enačim OF in komunistov – v OF je bilo tudi ogromno nekomunistov, večinoma prisilno mobiliziranih po italijanski kapitulaciji. Vendar če govorimo o prazniku upora kot dnevu (približno) ustanovitve Protiimperialistične fronte, je zelo pomembno, kaj je OF počela prvo leto obstoja. Trdim, da prvo leto ne samo da ni vodila upora proti okupatorju, ampak so ga vodje celo ovirali – da, tudi pravo narodno izdajstvo so zagrešili (v knjigi ga je opisal Metod Mikuž). Resnični rodoljubi v tistem času so bili tigrovci in borci za Jugoslavijo.

  9. glodalec Says:

    aja, trdiš, da prvo leto ni vodila upora. kaj pa druga leta do dokončne zmage? seveda, to so bili lahko samo partizani, ker še nisem slišal, da bi belčki tolkli po švabih. velikodušno ti dam prav, ko trdiš, da so se tudi v NOB dogajale takšne in drugačne svinjarije. ampak to ne more biti razlog, da partizanom in komunistom odrekaš zasluge – in to največje zasluge! – za osvoboditev jugoslavije.

  10. ervinator Says:

    O belih pač ničesar nisem napisal, ker za to temo niso pomembni (vaške straže se pojavijo leta 1942 kot odgovor na komunistično nasilje, domobranci pa šele leta 1943). Gre za to, da je 27. april kot dan upora zastarel in neprimeren praznik: upor se je dogajal že pred tem dnem, vodje OF pa so ga prvo leto okupacije celo ovirali.

  11. glodalec Says:

    tvoje poznavanje zgodovine je pomanjkljivo, tvoje interpretacije tendenciozne. praznik še zdaleč ni zastarel, saj obeležuje upor proti okupatorju, ki ga je vodila OF. to je nesporno dejstvo. menim, da picajzljanje okoli tega, kje je počila prva puška, ni primerno – partizani so pod komunisti osvobodili jugoslavijo in obračunali s kolaboranti.

    zdaj, ko je na oblasti v sloveniji opcija, ki kolaboracijo zagovarja, se želi OF diskreditirati in belčke predstaviti kot žrtve komunističnega nasilja. ampak ping pong se lahko gremo še naprej – nasilje komunistov je bilo le odgovor na nasilje starojugoslovanske diktature, vojna pa priložnost, da se vzpostavijo kot legitimna politična sila.

  12. ervinator Says:

    Škoda, da ne vidiš preko belih. Sramotna zgodba o komunistični prevari (in dokazanem izdajstvu) je po nepotrebnem terjala veliko žrtev med resničnimi rodoljubi. Žrtve komunističnega nasilja med NOB so bili tako rekoč vsi Slovenci: tudi komunisti in nekomunisti med partizani. V ospredju komunistov je bil ves čas predvsem boj za oblast – kar sicer posredno tudi sam priznavaš. Zato 27. april pač ni primeren dan za obeležje upora.

  13. glodalec Says:

    vojna je boj za oblast. nekako se mi zdi, da skušaš očrniti komuniste, ker so si prizadevali prevzeti oblast in jim je to tudi uspelo. zaradi tega niso pravi rodoljubi? kdo pa je potem pravi rodoljub? tigrovci? teroristi, katerih cilj je bil končati italijansko okupacijo in prevzeti oblast nad primorsko? seveda, ker so bili zgolj nepomembna četica zanesenjakov, za kaj takega niso imeli možnosti – in to jih po tvoje dela rodoljube.

    moral boš spoznati, da ni nepolitičnega, romantičnega upora proti okupatorju. dejstvo, da so se komunisti borili za oblast ne razvrednoti dejstva, da so švabe nagnali tja, od koder so prišli.

  14. ervinator Says:

    Ni problem komunistom priznati, za kar jim gre priznanje. Ampak za zlorabo NOB v revolucionarne namene, poleg tega pa tudi oviranje splošnega upora (grožnja s smrtjo vsem izven OF, in posledične likvidacije) jim ne morem dati priznanja. Si ga ne zaslužijo, kakor si ga tudi 27. april ne zasluži. Žalosti pa me, da še danes orto zagovorniki komunističnega boja – med njimi tudi Borut Pahor – ne zmorejo priznanja rodoljubom izven OF.

  15. blitz Says:

    Ervinator, meni se zdi fascinantno, da nihče noče slišati za “protiimperialistično fronto”. Kot je ne bi bilo. Saj je jasno zakaj, na tem pade vsa ideologija, vse postane relativno.

    Priporočam ti odlično branje o Angeli Vode, pa saj najbrž si že prebral. Prav zaradi pasivnosti komunistov po okupaciji je prišla kot stara komunistka navzkriž s partijo. V tej knjigi omenja odgovor Zdenke Kidrič (se mi zdi, da gre zanjo, je že nekaj let odkar sem jo bral) na njeno nerganje: “zakaj bi se uprli nacistom, saj nacizem je le predstopnja komunizma”. Dovolj za vse, ki so pripravljeni pomisliti, da obstaja še kaj razen tistega kar so nam 50 let v glavo tumbali.

  16. alcessa Says:

    Blitz: pred par leti smo na seminarju nemške književnosti obravnavali apokaliptično literaturo v Vzhodni in Zahodni Nemčiji. Zaključno spoznanje po nekaj referatih o vzhodnonemških pisateljih: Komunizem je v bistvu fašizem.

  17. ervinator Says:

    Blitz, ne zdi se mi tako fascinantno, da se pozablja na prvotno ime OF. Bolj me čudi, da se z bežnim zamahom ene roke odpravlja kritiko na početje komunistov znotraj OF in znotraj KP. Angela Vode – knjige sicer nisem prebral – je bila borka proti fašizmu in proti Cerkvi, a ker je bila kritična tudi znotraj komunističnega gibanja, so jo tovariši komunisti pahnili v nemilost. Komunisti kot žrtve komunistov so stalnica stalinizma/titoizma. Drugo, kar je glede OF zaskrbljujoče in še lažje dokazljivo, pa je aktivno (z likvidacijami) onemogočanje osvobodilnega boja vsem, ki bi se okupatorju uprli izven OF. To so jeseni 1941 kar sami javno objavili v Slovenskem poročevalcu.

  18. blitz Says:

    alcessa, to je to. Ampak pri nas se tega ne zavedamo. Seveda je v bistvu isti – le zakaj so danes v nekdanji vzhodni Nemciji napadi na tujce nekaj stokrat ce ne tisockrat pogostejsi kot v drugih delih Nemcije? Mislim, da ne zaradi revscine ampak zaradi odsotnosti razmisljanja s svojo glavo. Vzgojeni so bili za poslusnost in parole.

  19. Dajana » Edvard Kocbek Says:

    […] vidi ta praznik ervinator. Tako pa […]

  20. Tito, Janković, Ho Ši Minh « Razglednice z mojega vrta Says:

    […] vedno se v Sloveniji praznuje lažnivi praznik 27. aprila. Zakaj lažniv? Vodstvo OF je že začetkom svojih bratomornih akcij, septembra 1941, javno […]


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: