Žarko Petan: Poznal sem jih

Žarka Petana poznamo kot gledališkega režiserja, pisca gledaliških iger ter avtorja številnih lucidnih aforizmov. Njegova biografija vključuje dolg seznam gostovanj v tujini, osebnih poznanstev in tragičnih izkustev s komunistično oblastjo. Vendar se sam nikoli ni imel za oporečnika. K pisanju avtobiografskih knjig ga vodi potreba po razkrivanju resnice. Rad poudari, kako je svojim sovražnikom hvaležen, da so mu pod noge metali polena. Z neverjetnimi podlostmi so mu dajali veliko snovi za pisanje. Najhujše medijske napade na svojo osebnost je utrpel takrat, ko je opozarjal na mahinacije udbovcev.

Njegov oče je bil pred vojno lastnik več hiš, kavarn (npr. Astoria) in zemljišč. To je po zmagi komunistične revolucije pomenilo, da je kapitalist, torej državni sovražnik, Žarko pa kot sin kapitalista drugorazredni državljan. Med drugo svetovno je družina pred Nemci prebežala najprej v Zagreb, po kapitulaciji Italije pa v Trst. Tam je Žarko Petan aktivno sodeloval v protifašističnem odporu. Po vojni je diplomiral iz ekonomije, zatem še na gledališki režiji. Osebe, ki jih v knjigi spoznavamo s Petanovega zornega kota, prihajajo iz širokega spektra javnega življenja – političnega, kulturnega in športnega.

Knjigo Poznal sem jih je leta 2006 izdala Študentska založba. Poglavja so v knjigi nanizana brez logičnega reda, a vsako poglavje zase je celota. V nadaljevanju bom predstavil nekaj Petanovih poznanstev, o katerih mi je bilo najbolj zanimivo brati.

Grof Nikolaj Tolstoj je leta 1984 opisal, kako je ob koncu druge svetovne vojne prišlo do množičnega samomora kozakov in njihovih družin (poskakali so v mrzlo Dravo), ker so jih Britanci nameravali predati Stalinu. Podobno tragična je zgodba slovenskih domobrancev in njihovih družin, ki so jih Britanci zvijačno predali Titu. Poleg Tolstoja sta bila gosta Slovenskega kongresa še Nigel Nicolson in John Corsellis. Zaradi nekaterih izjav je Tolstoja tožil njegov takratni nadrejeni na Koroškem, general Toby Low (znan kot lord Aldington). Da britanski sodni sistem ni zgled moderne demokracije, priča dejstvo o luknjičastem zagovoru Lowa. Ta je trdil, da je na dan odločitve o predaji letel z avionom nad zeleno pokrajino, vremensko poročilo za tisti dan pa pravi, da je bilo neurje in da sploh nobeno letalo ni vzletelo. Tolstoj je Petanu povedal, da sta general Low in sodnik v tem procesu sicer partnerja pri bridžu …

Doktor Heli Modic je bil predsednik sodišča, ki je na smrt obsodilo generala Rupnika. Štirideset let kasneje je dr. Modic obiskal Petana v vikendu v Bohinju. Izpovedal se mu je, da ga je sram tistega procesa in svoje vloge v njem. Izpovedal se mu je tudi dr. Vladimir Krivic, ki je bil tožilec na dahavskih procesih. Dahavski (dachauski) procesi so kot sodniški teater potekali javno, z uličnim ozvočenjem. Krivic je Petanu potožil, da je bil takrat indoktriniran. Na obtožence pa je kričal zato, ker je imel že od mladosti probleme z glasilkami, in sploh ni mogel potiho govoriti.

Petan hrani izvirni rokopis komunista Dragotina Gustinčiča – po njegovem rokopisu je Kardelj napisal znamenito razpravo Razvoj slovenskega vprašanja. Petan je rokopis prejel od Dragotinovega sina Ilije. Kardelj ni priznal nobenih zaslug Gustinčiču, pač pa so Gustinčiča obsodili na procesu proti Informbiroju. Prav nič ni pomagal Gustinčičev zagovor, da ni mogel biti informbirojevec, saj so ga aretirali 18. aprila 1948, torej še pred resolucijo Informbiroja z dne 28. junija 1948, sploh pa je za resolucijo izvedel v zaporu šele dve leti kasneje. Sramoto montiranih procesov slovenski stasijevci očitno vlečejo še v čas parlamentarne demokracije: zgodovinarji so v Enciklopediji Slovenije pri geslu o Dragutinu Gustinčiču zapisali, da je bil le-ta aretiran kot informbirojevec.

V poglavju o Titu – Petan je napisal uspešnico Veseli diktator – izvemo, da sta bila Titova najtesnejša zaupnika Slovenec Vokšin Kopinič in Hrvat Stevo Kreačić. V knjigi Vjenceslava Cencića je objavljen stenogram brionskih pogovorov, v katerih si je zaupna trojica izpovedala, kar jim je temnega ležalo na duši. Tito je med drugim povedal, da umor Andrije Hebranga na željo Hrvatov že dolgo ni skrivnost; Golega otoka za deportacijo “informbirojevcev” si ni zamislil Marko Ranković, pač pa Edvard Kardelj; Ranković ni zahrbtno prisluškoval “Staremu” (Titu) in Kardelju, pač pa sta sama naročila prisluškovalno napeljavo v svojih prostorih, češ da ne želita pozabiti vseh svojih pomembnih pogovorov; Jovanka Broz je bila še dolgo v času skupnega življenja z Josipom tajna agentka KGB.

Leta 1964 je Petanovo eksperimentalno gledališče Oder 57 v Križankah uprizorilo predstavo Marjana Rožanca, Topla greda. Predstava je kritizirala razmere v kmetijskih zadrugah. Peter Čeferin, danes znan kot uspešen odvetnik kriminalcev, včasih pa kot član Bavconovega sveta za varstvo človekovih pravic pri SZDL, je takrat služboval v kmetijski zadrugi Agrokombinat Grosuplje. Perovšek in Čeferin sta na predstavo v Ljubljano pripeljala avtobus opitih delavcev zadruge. Ti so tam povzročili incident, in posledično dosegli prekinitev predstave. Oblast je na podlagi tega uradno prepovedala nadaljnje delovanje Odra 57. Potem je Čeferin tožil Petana zaradi neke s tem dogodkom povezane izjave. Tožba je po desetletjih že absolutno zastarala. Rudi Šeligo pa je Petanu povedal, da ga je Čeferin kot kolega na služenju vojaškega roka načrtno provociral in ovajal. Čeferin se je Petanu kasneje izpovedal, da so ga k tem dejanjem prisilili.

Kot generalni direktor nacionalne radio televizije se je Petan udeležil prenekatere pasje procesije, kjer je srečeval predsednika Milana Kučana. Kučan ga je večkrat podregnil, ali bosta kaj sodelovala, skupaj napisala kak aforizem. Petan je ob eni takšnih priložnosti na Kučanovo presenečenje pozitivno odgovoril. Pohvalil je Kučana, da je ob neki priložnosti izustil odličen aforizem, češ da: “predsednik države nima v našem političnem sistemu prav nobene oblasti”. To je izrekel predsednik, v katerega uradu je med drugimi svojo vlogo odigral tudi udbovski zasliševalec Zdenko Roter/Rotar.

Franček Rudolf je v recenziji radijske igre Koračnica za pohabljence zadel bistvo: “Petan si – tako kot Antigona – prizadeva, da bi bili ljudje vsaj v smrti izenačeni.

Advertisements

2 komentarja to “Žarko Petan: Poznal sem jih”

  1. pina Says:

    Knjiga se mi je zdela obupna – navkljub vsej literarni fami, ki ovija Petanovo ime.

  2. ervinator Says:

    Žarko Petan je v Magu številka 44 opisal še eno zanimivo poznanstvo. Akademik Vinko Kambič, nekdanji partizanski poročnik, mu je povedal o navodilih, ki jih je Mitja Ribičič naložil Kambičevi četi za provociranje na dachavskih procesih:

    Ribičič je tekal po dvorani sem ter tja in nam z rokami dajal znake, kdaj naj žvižgamo in zmerjamo obtožence. Bil je videti kot kakšen diabolični dirigent, ki maha z rokami in daje orkestru iztočnice ne za melodijo, ampak za kričečo parado kletvic in žaljivk. Še danes me je sram, da sem to počel, ampak takrat sem verjel, da so res zločinci …


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: