Verižni zapis: 7edem odstavkov o naključnih stvareh

Verižni zapisi v dnevniških verigah se tipično začenjajo z značkanjem: “I was tagged by …” Pa me je za en rokav pocukala Alcessa, za drugi pa Lolita. Priložnost izkoriščam za predstavitev, ki bi sodila že med otvoritvene zapise.

Podobnih dnevniških verig je v spletnem prostoru že na kupe. Najbolj podobni zgornji so naštevanja 5, 8 in 10 naključnih ali “skrivnih” stvari. Tovrstne verige se neustrezno imenujejo memi. Neustrezno zato, ker se z njimi ne širi neka specifična ideja (mem), ampak gre za vlakec, na katerega se množica bežnih utrinkov le priključuje. Od verižnih elektronskih pisem se vendarle bistveno razlikujejo v tem, da dnevniška veriga dodaja vrednost, medtem ko pisemska praviloma samo nadleguje.

Izbor mojih točk seveda ne bo naključen (kaj pa sploh je naključje?), pač pa asociativen, kot bo šel tok misli.

1. Kaj je ervinatorsko? Vzdevek sem prejel na smučarajanju v Tinju. Potem ko sem se naučil smučati, sem nekaj let zaporedoma hodil za prvi maj smučat na francoska visokogorska smučišča. Poudarek je bil na večernem/nočnem žuranju, vendar sem bil kljub temu ob devetih zjutraj med prvimi na sedežnici. In se popoldne ob štirih med zadnjimi vračal … Ervinatorsko je, se odpraviti ob pol dveh zjutraj na Triglav, skozi Vrata, in se do pol dveh popoldne vrniti nazaj v Ljubljano – prijatelj je moral na šiht, jaz pa sem šel popoldne še na košarko … Ervinatorsko je pripotovati z avtom 1000 kilometrov v Slovenijo za štiri dni, se za dva dneva vrniti v Luksemburg, ponovno priti za pet dni … Vendar pa to ne pomeni biti hiperaktiven. Pravzaprav se hiperaktivnih ljudi raje izogibam: v kratko odmerjenem času za kavo iščejo le poceni občudovanje, potem pa tožijo, da zase nikoli nimajo časa. Ej, adijo! 😉

1 bis) Šport me ne zanima. Ne zanima me šport na televiziji, stadionih, hipodromih. Imel sem priložnost postati profesionalni tekač, vendar je bolje, da to nisem. Šport sploh ni zdrav, pametneje je ostati v mejah rekreacije. Kljub nezanimanju za športnike in “športne uspehe” pa sem si že ogledal kako nogometno, košarkarsko in hokejsko tekmo. Šel sem tudi na formulo 1 na Madžarsko, tam ob progi ovohaval zrak, ker zaradi močnega zaviranja pred ovinki baje močno smrdi, in po zadnji črno beli zastavici tekel pred provizorični oder, s katerega so Häkkinen, Schumacher in Coulthard špricali šampanjec. V New Yorku sem obvezno šel pogledat baseball tekmo NY Yankees proti LA Angels. Obiskovalcev je bilo 52.000, vendar je bil stadion ves čas napol prazen: manjkajoči del se je po hodnikih prerival v vrsti za hrano … Pri športu me zanimajo edino ljudje, ki jih šport čisto zares zanima. 🙂

1 ter) Na vse mislim. To žal samo drugi mislijo. V resnici pa se hudujem, da ne zmorem vsega splanirati, in sem prisiljen improvizirati. Če se le da, torej v optimalnih razmerah, ocenim verjetnost/tveganje za vse možne scenarije, nakar ravnam ustrezno glede na linearno kombinacijo pričakovanih koristi … Včasih so bile moje ocene dokaj naivne. Na primer, ko smo prijatelji in prijateljica vandrali po Jugoslaviji, je vsem po vrsti na treh četrtinah potovanja zmanjkalo denarja – seveda razen meni. Jaz sem imel še skrito rezervo. Ko so se zaprli vsi kot da premišljeni izhodi (Western Union ipd.), sem sopotnike (v bistvu so-štoparje) razveselil s svojo rešitvijo: moj preostali denar vsem enakomerno razdelim. Že naslednji dan, ko smo se vrnili v Beograd, so bili njihovi mikro proračuni skoraj izpraznjeni – niso se mogli zadržati, da ne bi nakupili še gore poceni cedejev … Takrat sem spoznal, da marsikdo misli manj kot jaz. 🙂

1 quater) Zbirateljstvo je otročja odvisnost. V rani mladosti sem zbiral “vse živo” – razen živih stvari … Veselo sem polnil albume s slikami avionov, živalic in partizanskih bitk. Zbiral sem značke, znamke, nalepke, reklamne vrečke, stripe, pa vžigalice in podstavke za kozarce. Ko se je pojavila verižna igra pošiljanja knjig, sem zbiral tudi knjige. Ko so se pojavili hišni računalniki, sem zbiral igrice za spectrum. Zdi se mi, da sem zbiral še kup drugih neumnosti, v glavnem zaradi tega, ker mi jih je bilo škoda zavreči. Takrat sem se največ družil s prijateljem, ki je glede tega še bolj pretiraval – zbiral je čarovnije. Ob nedeljah sva obiskovala bolšji trg in denar zapravljala za malovredno kramo. Težko rečem, ali še danes kaj zbiram. No, če mi kdo pove, da nekje strežejo dobre čevapčiče ali kebab, jih bom šel zbirateljsko poskusit. 😉

1 quinquies) Kritičnost kot vrlina? Veliko lažje izrekam kritiko kot pa pohvalo. Za kritiko sem naravni talent. Še posebno obvladam konstruktivno kritiko. Pogosto se moram “visoko zavestno” prisiliti, da ne povem vsega, da kaj povem po ovinkih, ali da svoje mnenje zavijem v lično embalažo. Ljudje na splošno premalo cenijo kvalitetno kritičnost, raje se pustijo božati s pravljicami, kako da so lepi, pametni in zdravega videza. Za razločevanje med pristnimi in izumetničenimi sem oborožen z zmogljivo analitičnostjo, obogateno z nezgrešljivo intuicijo. Saj mi ni problem ustreči “nižje zavestnim”, ampak raje od tega se pač ukvarjam z zavestmi, ki niso omejene na “zemeljske vrednote”. Kritičnost in analitičnost … Za katero horoskopsko znamenje sta najbolj značilni ti lastnosti? 🙂

1 sexies) Raziskovalni duh kot način življenja. Morda zaradi tega, ker sem perfekcionist, morda zaradi resnicoljubnosti, morda zaradi zavesti o relativnosti resnice: informacije sprejemam z izdatno mero skepse, ves čas ocenjujem kredibilnost vira in “podzavestno” preverjam njih konsistentnost. Ko sem naletel na polemiko o Osvobodilni fronti, sem en mesec v NUK-u študiral dokumente Komunistične partije. Če tega ne bi naredil, o teh stvareh ne bi kaj dosti debatiral. Morda bi si raje izbral mnenje nekoga, ki se je v kredibilnosti že dovolj potrdil. Zato od spodobnih intelektualcev pričakujem, da glede svojih stališč postopajo vsaj toliko zavzeto kot jaz. Če se kdo temu izneveri, postane njegovo mnenje v mojih očeh ničvredno. Tipičen negativni primer so bile prenekatere debate o Sovi. Ampak o tem sem že pisal. 😉

1 septies) Statistika ni za vsakogar. To še posebej velja za tiste, ki radi uporabljajo krilatico, češ da je možno s statistiko vse dokazati. Možno je statističnega antitalenta s statistiko prepričati v marsikaj ali pa v popolnoma nič. Tudi statistično izobražene je možno preslepiti s statistiko, če ne poznajo dovolj trikov raznih prevarantov. Vendar pa je treba vedeti, da statistika ni mehka ali prožna veda, ki bi se jo dalo prosto nategovati. Ravno nasprotno, statistika je temelj vseh znanosti, tudi tistih, ki statističnih orodij ne uporabljajo vedno, kadar bi jih morale. Seveda pa statistika ni samo preprosto računstvo, za pravilno rabo je treba poznati tudi ogromno teorije. Brez statistike ne bi obstajal Google. 🙂

Naj nas z nadaljevanjem verige osrečijo naslednji modeli in modelke … 😉
Jasmina137
Αναμαρια
Sui21
Aleš Lisac
Blitz Matic
Peter Štrovs
Sebastjan Erlah

Advertisements

29 komentarjev to “Verižni zapis: 7edem odstavkov o naključnih stvareh”

  1. alcessa Says:

    Ervinator: zelo zanimivo.
    Če pri vas doma predvsem vagate, medtem ko pri nas streljamo, potem tudi vem, zakaj s tvojo blogersko osebnostjo dobro shajam tudi, ko mnenja niso čisto enaka.

    A se smem obesiti na eno navedbo, ki me najbolj zanima? Samo malce posplošila bi:

    Sicer je res, da je močna kritičnost značilnost določenega psihološkega tipa človeka (ustreznih nazivov ne poznam, ker nočem kvazipsihološko predalčkati ljudi, vsaj ne preveč) oz. dobro uspeva v določenih okoljih, vseeno moram priznati, da začutim olajšanje, če je v “bližini” dovolj kritičnih ljudi. Se bojim, da bodo nekritični čisto izjalovili ta svet 🙂

    Je pa res, da je kritičnost smiselna samo v paru s sposobnostjo preprostega (ali kakršnega koli nemotenega) uživanja življenja. Ravno tako, kot se sama branim prevelikega poznavanja kategorij, ki jih uporabljata moderna psihologija in psihoanaliza, srčno upam, da so “poklicni privatni kritiki” ta del svoje osebnosti kdaj tudi sposobni odklopiti, pa ne zato, ker bi se bala rezultatov (ne vem, če mojo samokritiko lahko kdo doseže), temveč zaradi izogibanja premočni prisotnosti racionalnega v prostem času in v prijateljskih odnosih. Hočem reči: so ljudje in situacije, ko kritika ni važna. Naj citiram Gerharda Schröderja: Basta! 😀

  2. alcessa Says:

    Sorry, sem se zmotila: tisto z vaganjem. Mislila sem na nedolžnost.

  3. ervinator Says:

    Hm, hm, kako visoke besede … Ne vem, zakaj bi moral v življenju preprosto uživati. Kaj pa pomeni “nemoteno uživanje”? Zakaj recimo ne bi raje kompleksno užival, če lahko. Pa zakaj bi sploh užival – ali ne zadostuje, da sem neškodljivo srečen, in še kdo zraven mene? 😉

    P.s.: Tudi jaz včasih rečem basta. 🙂

  4. alcessa Says:

    Neškodljivo srečen … torej uživaš.

    Ja, o kompleksnosti uživanja takole na hitro nič ne znam stresti iz rokava… 🙂 Sama imam najraje preproste užitke: “pivo in gojazrji”.
    Je pa res, da ti (in komu drugemu tudi ne) ne bi pridigala, kako naj uživaš, bolj me je zavedlo spoznanje, da se kritik oz. kritika velikokrat “nikjer ne zaustavi” – a se motim? Oz. da porabi toliko časa (kritika je itak kompleksno META-razmišljanje), da ga ni dovolj za enostavno dojemanje in doživljanje brez prisotnosti kritičnega razuma …
    Oziroma, mogoče pa ti to znaš bolje opisati.

    Vsekakor še enkrat zatrjujem, da bi se mi brez kritičnega razmišljanja življenje, kot ga definiramo ljudje, zdelo preveč “nečisto”, polno blodenj in stranpoti na poti do nekam, kjer se skrivajo bolj čiste stvari (tudi, če so kompleksne), v bolj objektivni luči.

  5. Αναμαρια Says:

    Krizastično divje 🙂 Vsaka alineja 1.n, n=1,…, 7, je sama zase skrajnost.
    Si pa drznem ugibati glede horoskopa: pozno avgustovsko oz. septembrsko dete ❓

  6. ervinator Says:

    V bistvu sem toliko samokritičen, da se trenutkov morebitne pretirane kritičnosti precej dobro zavedam. To mi omogoča zmožnost odlične analize … Ali za to porabim preveč časa? Vprašanje se mi zdi podobno tistemu, “ali vam življenje vzame veliko časa?”

    P.s.: Jaz bi “pivo + gojzerji” uvrstil med kompleksne užitke. Preprost užitek bi bil ali pivo ali gojzerji. 😉

  7. alcessa Says:

    Tja, meni ga. 😈

    Popravljam izjavo o užitkih 🙂 , velja:

    IF gojzarji THEN pohod v hribe
    IF pohod v hribe THEN pozneje pivo.

    To bi bila realnost.

  8. alcessa Says:

    ELSE: knjige.
    IF knjiga A THEN knjiga B.

    Ampak vsaka knjiga pomeni vrata do komplesnih užitkov, tudi če človek bere samo Terryja Pratchetta, kot jaz trenutno. Hm, a preprostih užitkov potem res ni? 🙂

    Avgust-september: bo najbrž držalo 🙂

  9. Αναμαρια Says:

    Spanje kot preprost užitek? (brez dodatkov, samo zložiš se in spiš)

  10. ervinator Says:

    Dobra ideja! Grem sedaj po napornem dnevu za 40 minut spat, potem pa hajdi na 944 kilometrov. 😉

  11. alcessa Says:

    Ja, spanje. Spanje bi lahko bilo preprost užitek, ampak samo, če se človek med njimi ne ukvarja s kakšnimi temami (tu sem jaz mojster: sanjam o svojem delu oz. ga premlevam) ali nima premočnih nočnih mor…

    Pitje čaja se mi zdi preprost užitek. Tako preprost, da zmeraj moram še nekaj početi zraven.

    Srečno pot.

  12. Sunshine Says:

    Tudi jaz “glasujem” za konec avgusta, začetek septembra. Če drugega ne že zato, ker imam občutek kot da bi večino teh sedmih točk lahko tudi sama napisala. 😳

  13. ervinator Says:

    Glede zodiakalnega znamenja torej ni dileme. 😉
    Sicer pa, Αναμαρια, točke sem namenoma napisal kot skrajnosti. Upam, da je razviden tudi ironični ton. Stavek kot, “ljudje na splošno premalo cenijo,” ni ravno v mojem stilu. Ob ustreznem filtru, ki dekodira s skrivnim 64-bitnim ključem, pa je vse napisano popolnoma resnično. 🙂

  14. Αναμαρια Says:

    Navsezadnje ravno skrajnosti definirajo, v čem je posameznik toliko drugačen od drugih. V povprečju je namreč vsak lep, pameten in super, ekstremi pa določijo, koliko.

    Eh, s serijsko samozavestjo (čeprav v ironični uporabi) pa res ni nič narobe.

  15. ervinator Says:

    Koordinat lokalnih esktremov čisto zares nisem natančno podal. Tudi sedelnih točk ne bom razkril. Naj moje epsilonske okolice ostanejo predmet domišljije! 🙂

  16. Αναμαρια Says:

    Mar misliš, da so koordinate sploh potrebne? Da se jih izračunati, če ne eksplicitno, pa numerično 😛 Se pa strinjam: svoje epsilonske okolice je treba varovati pred (neprijazno) parametrizacijo.

  17. ervinator Says:

    Opa, numerično boš izračunala le približek. Pozor, vse na svetu poznane iteracije v mojem primeru divergirajo! 🙂

  18. alcessa Says:

    “iteracije v mojem primeru divergirajo”

    Upajmo.

    He he.

  19. blitz Says:

    ti si pa pri UDBI ali ne?

  20. ervinator Says:

    1 octies) Ko sem bil majhen, sem si blazno želel postati novinar. Kupil sem si novinarski prenosni kasetofon, torbico in mikrofon. In opravil en kup intervjujev. Potem mi je oče povedal, da je poklic novinarja naporen in stresen, pa tudi ne preveč cenjen. Od takrat naprej sem si želel postati detektiv … To zgodbo sem zadnje leto povedal že večkrat, kajti na tečaju francoščine v Luksemburgu je eno priljubljenih vprašanj, kaj si si vedno želel postati, preden si se sanjam odpovedal in pristal tukaj. 😉

  21. Saša Says:

    A takole picajzlasto tečne so device? 🙂 Jao meni, doma imamo enega takšnega enajstletnika.
    Sicer pa Ervinator, moje spoštovanje do tvoje kritičnosti in perfekcionističnosti. Bi tudi jaz rada bila tako pametna pa sem se žal rodila oktobra 🙂
    Si pa pri ljudeh, kot si ti vzamem za kompliment že to, da me ne skritizirajo, če (ko) pa pade kakšna konkretna kritika pa jo vzamem res zgolj dobronamerno.
    Priznam, da Jako sklanjam le še pravilno slovensko odkar berem tvoj blog …ups, dnevnik …no, to mi pa še ne gre izpod prstov 🙂

  22. Saša Says:

    Joj, še nekaj se mi je porodilo ob tvojih 7, kar moram razčistiti. Jaz pač nisem tak zagrizenež in ne grem v knjižnjico …grem raje direktno z vprašanji 🙂
    1. Še sedaj ne razumem kaj ima Ervinatorstvo veze s smučanjem in hiperaktivnostjo.
    2. Zbirateljstvo; očitno ima to neke veze z avgustom-septembrom, saj naša “devica” zbira sladkorne servirne vrečke. Baje bo prišel v Guinessovo knjigo rekordov ….ja, ja 😉

  23. Saša Says:

    Tole moram še dodatno zapisati, ker me je prav nasmejalo. Tvoje zapise zadnje čase prebiram kar preko google readerja, zato nisem opazila, da si spremenil videz ednevnika (vidiš, da mi gre 🙂 ). Tokrat sem po dopustu raje šla kar direktno nanj in se sedaj še malce razgledala po spremenjenih zadevah.
    Izredno me je nasmejal naslov rubrike “V glavnem neumnosti” in priznam, da sem si oddahnila, da je moje ime v rubriki “Spremljam tudi”. Uf, velik kompliment od kritika, kot si ti.

  24. ervinator Says:

    Saša, rubrike sem že nekajkrat preimenoval, ampak se mi zdi, da je “V glavnem neumnosti” že dokaj dolgo tam. Prej je bila manj opazna, ker so bile vse na desni strani nagnetene. Sedaj ko sta dva stolpca, je nekoliko več reda 😉 , čeprav “Slovenščina” ne bi smela biti na desni strani …

    Še dva odgovora:
    1. Ervinator pride po analogiji Herminator, ma, lahko tudi Terminator. 😉
    2. Sladkorne servirne vrečke se same ponujajo, da bi jih človek zbiral. Ampak jaz jih nisem, ker me je vedno skrbelo, da jih bo kdo pomotoma odprl in pojedel nekaj let star cuker … 🙂

    P.s.: Čestitam za Jako! 😉

  25. Αναμαρια Says:

    Moška imena in priimki kot so Jaka, Vasja, Saša, Miha, Luka, Janša … spadajo v 2. moško sklanjatev in se jih lahko sklanja bodisi po 1. moški bodisi po 1. ženski. Važno je le, da se pri pregibanju ne vrine tisti nemarni t (Jaka/Jake :), Jakata 👿 )

    O picajzlastih devicah: Po mojem mnenju je njihov prototip rdečelasa Bree van den Kamp iz limonade Desperate Housewives 😆

    O zbirateljstvu: Nekaj časa sem nameravala zbirati HB-svinčnike. Šlo je toliko časa, dokler mlajša sestra ni odkrila namembnosti šilčka 😥

    O oktobrski deci: Nikar ne obžaluj. Smo best of 😉

  26. Saša Says:

    Ja, ravno to sem počela pri sklanjanju Jakata 🙂 …ampak tako pač vsi govorijo in v pogovorih se raje prilagodim okolici in situaciji, kot da se v družbi pačim, kot neka učiteljica in na ves glas mojemu dedcu vpijem sredi kafiča v hoh slovenščini:”Prosim umiri Jako!” …ali še huje sestričnama: “Ali sta uspeli kaj kupiti za Jako?”
    No, in iz pogovornega jezika to kaj hitro preraste v navado in tako se zdi tudi pri pisanju, kot da ne pišeš več o svojem sinu, če uporabljaš popolnoma drugačne oblike, kot smo jih vsi vajeni.
    No, ampak se popravljam, kajne? 🙂

  27. alcessa Says:

    Saša: celo jezikoslovci oz. sociolingvisti čustveno ali drugače obarvane sfere jezika (jezik družine, jezik mladine …) obravnavajo vsako posebej kot fenomen, ki ima vso pravico do obstoja.

    Priznam, da si ti to povedala veliko lepše: “in tako se zdi tudi pri pisanju, kot da ne pišeš več o svojem sinu, če uporabljaš popolnoma drugačne oblike, kot smo jih vsi vajeni” 🙂

  28. ervinator Says:

    Saša, jaz pa predlagam, da najprej Jako/Jaka naučiš pravilno sklanjati, potem te bo pa že on opominjal, ko boš kdaj narobe. 😉


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: