Multikulturni in subkulturni Berlin

Berlin se vidno razvija, čeprav tempo ni več tako hiter kot prvo desetletje po padcu berlinskega zidu. Treba je upoštevati, da je berlinska mentaliteta drugačna od zahodnonemške. Berlin ostaja predvsem multikulturen in poceni.

Ti dve odliki se intenzivno razkažeta v času binkoštnih praznikov, na štiridnevnem karnevalu kultur v organizaciji Delavnice kultur. Karneval poteka na trgu Blücherplatz in ulicah, ki ga obdajajo. Berlinčani različnih narodnosti sodelujejo z etnično ponudbo hrane in pijače ter zastonj šovom in glasbo. Slovenci se tam še niso predstavili. Multikulturnost ne pomeni, da različne narodnosti le sobivajo, ampak da se medsebojno bogatijo.

Tako kot je Marijino vnebovzetje pristno počastiti v španskih mestih, tako je binkošti svetovljansko doživeti v Berlinu.

Ogledal sem si tudi množico berlinskih znamenitosti. Podajam nekaj opažanj in samo en nasvet: obvezno si je ogledati živalski vrt. 🙂 Berlinski muzeji in galerije niso na zelo visokem nivoju, zanimiva sta mi bila le muzej ministrstva za nacionalno varnost in muzej o življenju v Nemški demokratični republiki. V muzeju DDR sem kupil knjigo o vzhodnonemškem dizajnu.

Dnevna vozovnica za neomejen javni prevoz stane 4,40 evra. Še boljše prevozno sredstvo za ogled Berlina je kolo. Izposoja stane od 12 evrov navzdol, odvisno od popusta. Splača se izkoristiti tudi zastonjsko ponudbo: peš ogled mesta, razgled s terase Reichstaga, poležavanje na kateri od številnih mestnih plaž, itd.

Stvar, ki daleč najbolj ven štrli iz panorame, je televizijski stolp na Aleksandrovem trgu.

V Berlinu marsikaj ni vzorno urejeno. Sicer manj kot prej, a v mestu še vedno precej smrdi (po urinu, pivu in kečapu). Ali pa glavna železniška postaja, ki je super moderna, vendar na zunanji strani ni velike ure, na ploščadi ni fontane, ni niti spomenika. Berlinčani s tem niso zadovoljni: po združitvi Nemčij so v razvoj mesta vložili veliko denarja, in zahtevajo, da se ga učinkovito porabi.

Veliko razprtij povzroča spomenik žrtvam holokavsta, ki je kontroverzen že od trenutka, ko je Peter Eisenman zmagal na natečaju. Nekatere moti, da je postavljen na prestižni lokaciji pri Potsdamskem trgu, češ da bi denar raje investirali v posodobitev železniške povezave do taborišča Sachsenhausen. Zgražajo se, da je za protigrafitni premaz na spomenikih zadolženo isto podjetje, ki je izdelovalo bojne pline (morda celo plin za koncentracijska taborišča). Nekaterim ni všeč, da so kamnite klade (namerno) v barvi pepela od sežganih človeških kosti. Kot da težav ne sme biti konec, so se v kamnu že pojavile razpoke.

Le streljaj stran od spomenika žrtvam holokavsta je bilo včasih Hitlerjevo zadnje zaklonišče. V njem se je 29. aprila 1945 poročil z Evo Braun, naslednji dan pa naredil samomor – zaužil je cianid, se takoj zatem še ustrelil, njegovi pomočniki so truplo zažgali, posmrtne ostanke odnesli na površje in jih zakrili. Hitler se je želel izogniti Mussolinijevi usodi osramotitve. Rusi pa so ob vstopu v Berlin Hitlerjeve posmrtne ostanke uspešno odkrili. Forenziki so nedvomno potrdili, da je Hitler mrtev.

Po vojni so oblasti sprva želele popolnoma zakriti natančno lokacijo Hitlerjevega bunkerja, vendar je hkrati obstajala nevarnost, da bi neonacisti lokacijo razglasili za sveto. Danes lokacija na Wilhelmstraße 87 ni tajna, na njej se nalašč nahaja navadno parkirišče.

To je baje edina ohranjena nacistična arhitektura v Berlinu. Do konca druge svetovne vojne jo je uporabljal glavni štab SS. Po vojni je imelo v njej sedež vzhodnonemško „ministrstvo ministrstev”. Stavba starejšim prebivalcem še danes zbuja grozo, kajti v demonstracijah zaradi slabih razmer so nad protestnike zdrveli ruski tanki, umrlo je tristo ljudi. Stavba grozo povzroča tudi novim rodovom, kajti danes v njej domuje zvezno ministrstvo za finance.

Take ploščice velikosti 10 cm x 10 cm v pločniku – ne samo v Berlinu – z imenom in priimkom povedo, koga so tam nacisti odpeljali v taborišče oziroma ustrelili.

Berlinski zid je bil visok 360 cm in debel 15 cm. Dolžina zidu med vzhodnim in zahodnim Berlinom je bila 43,1 km, med Vzhodno Nemčijo in zahodnim Berlinom pa še 119 km. Vendar na meji ni bil samo zid: na vzhodnonemški strani je bila še bodeča žica, vmes do zida pa z reflektorji in puškami strogo nadzorovano območje. Kljub temu največja ovira za pobeg ni bila fizična, ampak socialna: prebežnik se je z begom odpovedal družini, dotedanji karieri, prijateljem. Zid so postavili (vzpostavili) 13. avgusta 1961, odpravili pa 28 let kasneje, 9. novembra 1989. Fizičnih sledov o berlinskem zidu danes skorajda ni več. Še največ jih je v bližini Potsdamskega trga, kjer so potek označili z granitnimi kockami v asfaltu. Na prodaj so zemljevidi, izposoditi si je mogoče napravice gps z natančnim potekom linije. Žal pa zid v glavah domačinov še ni izginil – za to bo potrebno več časa.

Pa pojdimo nazaj na karneval! 😉 Svojih posnetkov s karnevala imam zelo malo. Podnevi sem drugje vandral, zvečer je bil zaradi gneče fotoaparat v napoto …


Sprehod po dogajanju

Hrana na stojnicah ni imela pravega, nacionalnega okusa, pač pa bolj nemško prilagojen. Vsaj za hrvaške in srbske čevapčiče ter alzaški flamkuchen to lahko zagotovim. Zanimivejše je bilo glasbeno dogajanje: ob nacionalnih stojnicah so se zbirali pretežno pripadniki nacionalnih skupnosti, vendar tudi drugi. Ko sem na stojnici z zanimivim glasbenim miksom vprašal, glasbo katere države predvajajo, sem dobil odgovor, da balkansko. Dodatno pojasnilo se je glasilo, da armensko, romunsko in bolgarsko. Ob tem sem pomislil, kako bedasto je izjavljati, da je Slovenija geografsko ali duhovno na Balkanu. Slovenija je vendar habsburški zapeček – raj med Alpami in Jadranskim morjem. 🙂


Večerna gneča


Tale filmček je pa moj: flamenko. 🙂


Tudi ta filmček je moj: pristen berlinski after-party.

Tej stanovalki na drugi strani reke Spree se je glasba zdela preglasna.


Policisti so ukrepali. Rezultat: malo so se smejali, opravljajo pač le svoje delo, nato so rejverji zasukali zvočnike malo bolj proti zidu, stran od reke. 🙂

Prevozna sredstva vzhodnonemških žurerjev

Rustikalna notranjost kluba Zapata

Advertisements

One Response to “Multikulturni in subkulturni Berlin”

  1. ervinator Says:

    Kaj se je dogajalo s Hitlerjevimi posmrtnini ostanki, ko so ruski forenziki potrdili avtentičnost (vir: RTV SLO):

    V začetku junija ’45 so Sovjeti trupla zakopali v gozdu pri Rathenauu, osem mesecev zatem so posmrtne ostanke skrivaj preselili na območje sovjetske baze pri Madgedburgu. 24 let zatem je sovjetska vojska oporišče prepustila vzhodnonemškim oblastem, zato se je Andropov odločil za dokončno uničenje Hitlerjevih ostankov. Sovjeti so se bali, da bi grob Hitlerja in njegovih najbližjih postal romarski kraj za morebitne nove častilce nacizma. Vse, kar je ostalo od Hitlerja, sta dva fragmentna ostanka njegove lobanje in čeljusti.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: