Ali je Golobič lagal?

Ali je laž napaka, ali pa se za napako šteje le sprenevedanje, zamolčanje, prikrivanje, nesporazum? Zaresovi pristaši še vedno zagovarjajo, upravičujejo in opravičujejo, da Golobič sploh ni lagal. Čeprav je sam precej jasno priznal, da je lagal.

Gregor Golobič: „Če vi mislite, da laž ni napaka … Mislim, da je pač napaka primeren izraz.”

Katarina Kresal: „Upam, da smo se vsi politiki, tako opozicijski kot pozicijski, iz te zgodbe nekaj naučili: naše besede imajo konkretne posledice, in laž ni nekaj, na čemer lahko vodimo našo politiko.”

Ali Žerdin, Jani Sever, Bernard Nežmah, Matej Makarovič: „O tem ni dvoma, ne!?”

Advertisements

9 komentarjev to “Ali je Golobič lagal?”

  1. ervinator Says:

    Spomenka Hribar v Dnevniku 6.3.2010 o etiki pragmatičnega presojanja:

    Kafka opisuje zanimiv pogovor; jetniški kaplan je Josefu K. dejal: “Ne smemo vsega imeti za resnično, to moramo imeti samo za nujno.” Ali je nekaj resnično ali ne, ni bistveno; bistveno je to, da je nujno. Ali, rečeno poenostavljeno: tudi polresnica je dovolj, če je za nekoga nekaj iz tega ali onega razloga v danem trenutku nujno. Resnica se tako “izgubi”, izgine iz obzorja etike. – In Josef K. je na to kaplanovo misel odgovoril, da če je tako, da je bolj kot resnica pomembna nujnost, potem “postane laž svetovni red”.

  2. Bimbo Says:

    Tine Hribar v Sobotni prilogi Dela 6. marca 2010:
    “Za amoralnost »etike brez morale« pa je pred resnico nekaj drugega, namreč nujnost. Zato Žižek že desetletja vztraja pri »materialistični poziciji« jetniškega kaplana, uslužbenca tako Cerkve kot Države, iz Kafkovega romana Proces. Ta nesrečnega Josefa K. pouči takole: »Ne smemo vsega imeti za resnično, to moramo imeti samo za nujno.« »Žalostna misel,« mu odgovori K. »S tem postane laž svetovni red.« To je red, v katerem neresnic ni več, so kvečjemu napake. Potem Cilj posvečuje sredstva in v imenu tega Cilja, na primer veličastne Ideje komunizma, si domnevno res lahko dovolimo vse.”

  3. Bimbo Says:

    Slavoj Žižek v Dnevnikovem Objektivu 6. marca 2010:

    “V prizoru ob reki v drugem dejanju Shakespearjevega Julija Cezarja izreče naslovni junak, ko je na tem, da prekorači Rubikon, znamenite besede: “Biti ali ne biti, to je zdaj vprašanje.” Cezar se zaveda, da pri njegovi odločitvi ne gre le za strateški vojaški račun, ampak je vse njegovo življenje postavljeno na kocko… Bralca, ki se je ob teh vrsticah prizanesljivo nasmehnil, vedoč, da je navedeni stavek izrekel Shakespearjev Hamlet in ne Julij Cezar, naj pomirim: hotel sem le začeti tako, kot začne Janez Janša v svojem “Boga ni. Vse je dovoljeno”. Vsak, ki le bežno pozna Dostojevskega, ve, da je misel o tem, kako je, če boga ni, vse dovoljeno, izrekel Ivan Karamazov v Bratih Karamazovih – to misel bomo zaman iskali v Zločinu in kazni. Žalosten pokazatelj stanja v Sloveniji je, da tega – kolikor je meni znano – ni opazil nihče. Postajamo pač narod polizobražencev.”

    Zanimivo, da slovitega filozofa v Janševem pisanju ni zmotilo napačno črkovanje priimka Nietzsche. To je verjetno kaže na razliko med malenkostnostjo in drobnjakarstvom. 😉

  4. ervinator Says:

    Podvojena odgovora Hribarjev, v dveh časopisih na isti dan, z istimi citati, sta videti skoraj histerično. Kot da bi zakonca Hribar želela, da maturitetni esej pri slovenščini poslej vsebuje razpravo o Golobičevih lažeh. Po drugi strani velja pomisliti: če že nista mogla ali v dovoljšnji meri želela ustaviti Milana Kučana, zdaj napako – nujno ali resnično – poskušata popraviti pri Gregorju Golobiču.

  5. Bimbo Says:

    V Sobotni ne gre za “prejeli smo” kot je to videti v Dnevniku, ampak je objavljen kar obsežen pogovor s Hribarjem. Kljub temu ta rafal, v katerega je istega dne vpleten še Žižkov spis, res deluje malo… no, nenavadno.

  6. ervinator Says:

    Janez Šušteršič v Financah 12.3.2010 o prepotentnem moraliziranju:

    Prepotentnost, ki je zajela politike, da vsi po vrsti nekaj pleteničijo o morali, kot da so ti tisti, ki lahko stopijo na mesto manjkajoče moralne instance in s svojimi puhlicami rešijo krizo vrednot, je postala že prav komična. Pri tem so enako smešni tisti, ki se hvalijo, da so politično ustavili reprogramiranje bančnih posojil, kot tisti, ki pišejo proste spise o obstoju boga, ali oni, ki pri Sokratu in Aristotelu iščejo opravičilo za svoje pragmatične politične laži.

  7. ervinator Says:

    Franc Mlinarič v Dnevniku 30.4.2010 očita Spomenki Hribar , da Golobičevih in opozicijskih grehov ni premerila z enakim vatlom:

    Po psiholoških merilih je politika tista vrsta družbene dejavnosti, v katero se zateka mnogo psihološko problematičnih ljudi, ki se v njej še bolj kvarijo, in ki postavlja celo psihološko normalne osebe na veliko preizkušnjo normalnosti. Razlog za to je patogeno dinamično jedro politike, ki se imenuje – oblast. V humanistični psihologiji velja, da je želja po oblasti obratnosorazmerna z duševnim zdravjem. V skrajnih primerih naj bi pomenila celo nezavedno obrambo pred prodorom latentne psihotične patologije. Za politiko velja, da je umetnost možnega, ne pa umetnost moralnega.

  8. ervinator Says:

    Spomenka Hribar v Dnevniku 8.5.2010 pojasnjuje Francu Mlinariču:

    Enako je s kvalifikacijo normalnosti: če dejstvo, da se vsakdo kdaj zlaže, postaviš kot nekaj normalnega in to normalnost nato povzdigneš na raven principa, potem se kriterij resnice izgubi. S tem pa tudi morala. Tako je g. Mlinarič enako kot Golobič pristal na ravni etike brez morale.

    Ker je Golobič v svojem intervjuju skušal svoje ravnanje opravičiti z Aristotelom in Platonom, sem se nanj odzvala s poskusom, postaviti zadevo res na raven teorije. Debata po logiki, kaj je “normalno”, in opravičevanje njegovega ravnanja s takšno logiko me ne zanimata in na tej ravni se tudi ne nameravam več odzivati.

  9. ervinator Says:

    Gregor Golobič o morali in etiki (vir: Zares):

    (…) gre za neprecenljive stvari, gre za načela.

    S tem ima moralna večina težave. Zakaj? Ker je med etiko in moralo velikanska razlika. To se pogosto meša, vendar je razlika temeljna, pogosto pa gre celo za nasprotje. Zakaj rečemo “moralna večina”, nikoli pa še niste slišali za izraz “etična večina”? Zanimivo. Zato ker je morala stvar oportunizma, prilagajanja mnenja mnenjskim anketam, stvar udobja in ugodja, stvar linije najmanjšega odpora, stvar popularnosti. Etika pa je nasprotje temu, je vedno v manjšini. Ni naključje, da protagonisti moraličnega zgražanja v tej zadevi: dr. Virant, dr. Lahovnik na primer, imajo takšna stališča, kot jih imajo npr. o izbrisanih, o družinskem zakoniku, da so toliko svoje energije in časa posvetili znamenitim psom. To je njihova dimenzija, dimenzija morale, o kateri sem prej govoril. O etiki ne vedo nič.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: