Kaj sploh še ostane Sloveniji

Uradni govorec ministrstva za zunanje zadeve Milan Balažic takole v Odmevih 2.10.2009 predstavil varovalke Slovenije za zaščito svojih interesov proti izsiljevanju Hrvaške in institucij Evropske unije:

Ne vidimo nobene možnosti za kakšno posebno izsiljevanje, ker – kot sem rekel – ima Slovenija karte v rokah. To pa pomeni, da lahko, če Hrvaška ne gre po pravi poti, v določenem trenutku: ali ne zapre kakšnega poglavja, ali gre potem za vprašanje referenduma, ali končno tudi za sprejemanje pristopne pogodbe v slovenskem parlamentu. Tako da teh mehanizmov, ki varujejo slovenske nacionalne interese, je zelo veliko.

Borut Pahor in Milan Balažic sta poleg tega, krucefiks, glede tajnega sporazuma s Kosorjevo zavajala slovensko javnost, da bo do konca arbitražnega odločanja dovolj časa za sprožitev varovalk.

Zdaj ko je arbitražni sporazum javen (po zaslugi hrvaškega parlamenta), vidimo, da so postale skoraj vse varovalke za Slovenijo neuporabne. Slovenija lahko izbira samo še med skrajno slabimi možnostmi. Vsi procesni roki iz arbitražnega sporazuma namreč pričnejo teči šele s podpisom Hrvaške v pogodbi o vstopu Hrvaške v Evropsko unijo, verjetno leta 2011.

Če pogledamo od zadaj naprej, je menda jasno, da si Slovenija ne bo mogla privoščiti, da bi zaradi mejnega spora zavrnila pristopno pogodbo Hrvaške k EU. Pritiski evropske in ameriške politike bi bili za Slovenijo prehudi, še hujši kot doslej.

Odpadla je tudi varovalka, na katero se je zadnje tedne rad skliceval Milan Balažic, in sicer blokada poglavja 31, ker Hrvaška krši načelo dobrososedskih odnosov. Slovenija po ratifikaciji sporazuma v hrvaškem parlamentu te varovalke preprosto ne more več verodostojno uporabiti.

Ostane le še referendum o arbitražnem sporazumu. Ta je nujen že zaradi tega, da bo lahko onemogočen referendum o pristopu Hrvaške k EU. Vendar morebitna referendumska zavrnitev arbitražnega sporazuma ne bo vplivala na vstopanje Hrvaške v EU. Za institucije EU je ta zgodba z jutrišnjim podpisom v Stockholmu že passé.

In kaj se zgodi, če bo arbitražni sporazum referendumsko potrjen? Kot sem že napisal, Hrvaška nikoli ne bo pristala na načelo zunanje pravičnosti. Če bo Hrvaška pri sestavljanju arbitražnega tribunala ali šele med samim postopkom arbitraže ugotovila, da lahko Slovenija dobi kaj več od tega, kar ji po pomorskem pravu pripada tudi v primeru, če bi bil ves Piranski zaliv hrvaški, bo proces tako ali drugače blokirala.

Slovenijo bo pri hrvaškem izigravanju sicer varovala načelna možnost mednarodne tožbe (da Hrvaška izpolni svoje zaveze). Ampak to bi za seboj povleklo še hujše zaplete. Zato bo Slovenija v maniri domnevnih dobrososedskih odnosov spet popustila, tako da bodo na koncu vse zahteve po pravični rešitvi propadle.

Slovenska blokada Hrvaške je bila kljub vsemu koristna. Vstop Hrvaške v EU se je zaradi nje premaknil za mesec ali dva. Odprto ostaja pomembnejše vprašanje, to je: kako bo Evropa shajala s Hrvaško, ko bo le-ta polnopravna članica.

Advertisements

10 komentarjev to “Kaj sploh še ostane Sloveniji”

  1. ervinator Says:

    Javnost je zavajal tudi lažnivec Gregor Golobič, v Polemiki 12.10.2009:

    Skrajni rok je tri leta. In mimogrede, Slovenija ima v rokah vse vzvode, da prepreči, če bi hrvaška stran v tem obdobju poskušala z izigravanjem teh postopkov doseči, da bi bilo odločanje o njenem vstopu v Evropsko unijo prej, kot bi se arbitražni tribunal odločil.

  2. ervinator Says:

    Rajko Pirnat o referendumih in besedi junction v Odmevih 17.11.2009:

    Jaz mislim, da predhodni ali naknadni ni dobra izbira v nobenem primeru. In ravno dvotretjinsko odločanje bi soočilo poslance z odgovornostjo, ki jo morajo ob tem prevzeti. Jaz namreč podpiram, da se sporazum sprejme, ker mislim, da se Slovenija nikakor ne more [ne sme] znajti v položaju, da bi zablokirala ta sporazum. In da je to glavni razlog. Ni dober – treba je pošteno povedati, da ne vodi do teritorialnega stika, vsaj zelo verjetno ne. Vendar pa je preprosto zdaj, ta trenutek, v situaciji, v kakršni smo, edina izbira.

  3. ervinator Says:

    Strokovno mnenje Klemna Jakliča o terminu junction v arbitražnem sporazumu:

    Vztrajanje slovenske Vlade, da bomo z odprtim morjem kljub temu dobili teritorialni stik (in ne stik prek koridorja najbolj prostega možnega režima) le zato, ker v trenutnem sporazumu piše »stik«, je v neposrednem nasprotju z opisanimi stališči strokovnjakov. V kolikor pri izbiri arbitrov naš predsednik vlade nima skritega kakšnega aduta (v kar težko verjamem, saj si je – še posebej ob Barrosovem zagotovilu Hrvaški – težko predstavljati, da bi EU tu ravnala pristransko) so naše možnosti pri takem »sporazumu« minimalne.

  4. pijanec Says:

    Meni se zdi arbitraža primerna. Ne zdi pa se mi primerno, da politiki zavajajo. Po mednarodnih zakonih, kakorkoli jih obračamo, je mednarodno morje preprosto predaleč od naše obale, da bi mi do njega lahko imeli prost dostop. Edina rešitev je torej arbitraža in/ali dobra volja Hrvaške.

  5. ervinator Says:

    Prost dostop imamo že sedaj, problem je v teritorialnem stiku. Kar navajaš glede določanja morske meje, bi bilo res, če bi se mejo določilo zgolj na podlagi geografskih dejstev. Hrvaška diplomacija temu pravi „mednarodno pravo”. Vendar mednarodno pravo dopušča tudi upoštevanje zgodovinskih okoliščin, kadar se državi tako dogovorita: to je koncept načela zunanje pravičnosti. Slednjega v podpisanem arbitražnem sporazumu ni.

  6. ervinator Says:

    Verica Trstenjak, generalna pravobranilka na Sodišču Evropskih skupnosti v Luksemburgu, v Delu 27.11.2009:

    Slovenija mora pred ratifikacijo sporazuma še enkrat resno razmisliti o svojih nacionalnih interesih. Hrvaška ne more in ne sme nikakor enostransko predpisati Sloveniji, kaj mora storiti. Zato se mora Slovenija ravnati po načelu, ki je veljalo že v rimskem pravu in v skladu s katerim se suverenost države izraža tudi v tem, da se ji ni treba ozirati na tisto, kar od nje zahteva druga država: regnum regno non praescribit leges.

  7. ervinator Says:

    Res je, Hrvaška natanko ve, kaj hoče, in od tega ne odstopa.

  8. ervinator Says:

    Danilo Türk o absurdnem poudarjanju načela zunanje pravičnosti. Iz intervjuja v Sobotni prilogi Dela 24.12.2009, na 6. strani:

    V dosedanjih razpravah je bilo slišati tudi veliko nekompetentnih stališč in prav je, da razprava teče naprej, da se stvari razčistijo. Samo en primer: do absurda prignano vztrajanje pri nekem popolnoma abstraktnem pojmu ex aequo et bono nas nikamor ne pelje. To je pojem, ki obstaja v statutu meddržavnega sodišča v Haagu in v devetdesetih letih ni bil nikoli uporabljen. Sodišče ga niti ni dolžno uporabiti, tudi če bi se stranki o njem sporazumeli. V preteklih primerih se je sodišče, tudi ko so stranke načeloma sprejele sojenje po ex aequo et bono, odločilo, da tega ne bo storilo, in je odločalo po mednarodnem pravu.

  9. Pred referendumom o arbitražnem sporazumu « Razglednice z mojega vrta Says:

    […] Slovenija bo izgubila teritorialni stik z odprtim morjem (o tem ni več resnih dvomov) in status pomorske države, s tem poklekne pred hrvaško politiko izvršenih dejstev, se ukloni […]


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: