Ključni elementi politične kampanje, na primeru arbitražnega referenduma

Na sliki: Propagandni plakat stranke Koper je naš

Tudi tokrat, pri arbitražnem referendumu, je v javnosti prevladovalo stališče, da zadevna politična odločitev ni primerna za neposredno izvajanje ljudske oblasti. Ta teza se pojavi na skoraj vsakem referendumu. Odločitev naj bi bila za ljudske množice pretežka oziroma preveč strokovna, zato se volivci na koncu odločajo v skladu s svojimi strankarskimi preferencami. Kot da je kaj narobe s tem, da se volivec na referendumu odloči politično-strankarsko!? Saj so vendar tudi politiki, ki so o tem vprašanju odločili v parlamentu, večinoma izvoljeni preko strank!

Vsak glasovalec ima več možnosti, kako se bo odločil: 1) glede na čisto lastno stališče, 2) glede na zaupanje mnenjskim voditeljem in referenčnim skupinam, 3) lahko se odloči za abstinenco. Gonje o neprimernosti referendumskega vprašanja zato vidim kot tipičen refleks strahu visoke politike pred realnostjo.

V nadaljevanju se bom sprehodil skozi ključne elemente, ki so po mojem mnenju vplivali, katera od treh naštetih možnosti je pri posamezniku prevladala.

Oblikovanje lastnega stališča o vsebini arbitražnega sporazuma je neizogibno povezano z zaupanjem določenemu delu politike ali skupinam politikov. O tem, kaj pomeni junction to in kaj junction with, si namreč niti strokovnjaki za mednarodno pravo niso bili edini. Komu kaj verjeti, je torej odvisno od zaupanja. Čisto „lastno stališče” pa bi laika (kar se tiče mednarodnega prava) vodilo v sklep, da natančen pomen terminov v sporazumu sploh ni najbolj pomemben; pomembno je, da se mejni spor reši, o njem naj odloči neko mednarodno razsodišče. Brž ko junction postane pomemben, „lastno stališče” postane odvisno od političnih debat: katero ozemlje in morje je Slovenija že izgubila, kaj od izgubljenega bo ponovno izgubila, kaj od ničesar bo še izgubila, ne nazadnje tudi, kaj vse bo s sporazumom pridobila.

Na posameznika laika praviloma najmočneje vplivajo razprave, ki potekajo znotraj ožjih referenčnih skupin: med ožjimi sorodniki, prijatelji, kolegi/sošolci. Hkrati nanj vplivajo tudi poročanje v množičnih medijih. Slednje utegne biti precej dolgočasno, dokler se pač ukvarja s hladno pravniško argumentacijo. Učinkovito postane šele z vnosom čustev in s tem povezanim zmerjanjem proti nerazumu na eni strani, na drugi strani proti hlapcem in izdajalcem. Ko se razvnamejo politična čustva, niti pravniška argumentacija za nazaj ni več hladna.

A pravila retorike še naprej veljajo. Argumentacija nasprotnikov arbitraže je z razvnemanjem kampanje pričela dajati vtis nekonsistentnosti (na primer glede razlike med stikom teritorialnega morja in teritorialnim stikom), pretiravanja (glede hrvaških laži v enostranski izjavi) in nevarne radikalnosti (trio Bučar, Hribar, Pahor). Zagovorniki arbitraže so prav gotovo ves čas spretno uporabljali storitve podpornega piara. Kot ponavadi na slovenskih parlamentarnih volitvah (razen leta 2004, ko je tudi pomladna stran poslušala tuje svetovalce), so hitro našli in izpostavili najšibkejše točke nasprotnikov: napihnjeno predstavitev stanja (pretenciozni zemljevidi), neuresničljive zahteve (celoten Piranski zaliv), komaj verjetne obljube (kljubovali bomo celotni EU). V smer najšibkejše točke nasprotnikov je že od začetka kampanje prste rinil premier Borut Pahor, in sicer z rotenjem, naj natančno opišejo, kje naj bi po njihovem prepričanju potekala pravična meja.

Borut Pahor je s temi pozivi uspel šele proti koncu kampanje, ko je radikalnost že itak narasla preko tega: nasprotniki so izrisali zemljevid, kakršen sledi iz sprejetih zakonov in deklaracij v državnem zboru. Že pred Borutom Pahorjem je podoben manever uspel Milanu Kučanu. Potem ko je Ciril Zlobec (z domnevnimi hudimi lažmi) Janeza Janšo opisal kot militantnega norca, je Milan Kučan nadaljeval Zlobčev poskus, vendar z manj domnevnih laži. Janez Janša je – tudi zaradi podobno radikalnih zahtev preostalih nasprotnikov arbitraže – Kučanove puščice dokaj nejasno in nespretno zavrnil. Tako je iz razdalje v njunem dvoboju odmevalo, kot da gre za ozemeljske zahteve Slovenije po Savudriji. Teh pa velika večina Slovencev danes seveda ne podpira.

Med nespametne poteze lahko prištejemo negativno kampanjo Borisa Popoviča (glej fotografijo na vrhu zapisa). Politični analitiki jo večinsko opisujejo v škodo nasprotnikov sporazuma. Načeloma – v politološki teoriji – negativna kampanja velja za dvorezen meč. Najmočnejši učinek negativne kampanje je sicer povečanje volilne udeležbe. Negativna kampanja na volišča privabi več glasovalcev na obeh (vseh) straneh. Če se strinjamo z Matejem Makarovičem (v oddaji na RTV SLO 7.6.2010), so bili zagovorniki arbitražnega sporazuma tisti, ki so izražali večjo motivacijo za udeležbo na referendumu; o tem lahko pogojno sklepamo tudi na podlagi predčasnega glasovanja. Če je temu tako, je šel prispevek koprskega župana v prid nasprotnikom. Vendar te teze ne podpirajo podatki o udeležbi, saj je bila udeležba na Obali povprečna, rezultat pa izrazito za arbitražni sporazum.

Glasovalci na Obali so Popovičev prispevek očitno dojeli kot nekaj hujšega od zgolj negativne kampanje. Domnevam, da ni šlo le za plakate s Pahorjem v hrvaškem dresu, ampak so jih spremljali tudi temu ustrezni govorni nastopi in še kaj. Zato so volivci na Obali celotno negativno kampanjo dojeli bržkone kot incident. Volivci povzročitelje incidentov radi kaznujemo. Potemtakem se lahko strinjamo, da je Boris Popovič nasprotnikom sporazuma škodil, tako kot bi jim škodil kak Jorasov incident. Koristili bi jim kvečjemu incidenti na hrvaški strani, sploh če bi usta odprl Stipe Mesić. Vendar slednjih ni bilo, saj so hrvaški politiki in mediji po nasvetu/ukazu evropskih botrov v času kampanje molčali kot grob.

Tretja možnost volilnih upravičencev je bila abstinenca. Ta ni bila v prid vladni opciji, kot je v političnem spinu želel prikazati Gregor Golobič; Golobič je vendar že ob glasovanju za arbitražni sporazum septembra 2009 obljubil referendum. Abstinenca preprosto pomeni, da odločitev prepustiš drugim (udeležencem referenduma), in ne dosti več od tega. Udeležba 42 % za referendum sploh ni nizka, ampak je visoka. Primerjava s plebiscitom leta 1990 je seveda demagoška. V primerjavah je treba upoštevati vsaj to, da tudi udeležba na volitvah upada. V razvitih demokracijah in v stabilnih razmerah namreč za povprečnega državljana sploh ni pomembno, katera politična opcija sestavlja vlado. Marsikdo gre na volitve ali na referendum le še iz navade ali ker ga je država pač nagovorila in povabila.

Nauk za prihodnje volitve in referendume je preprost: večinsko volilno telo v Sloveniji (enako kot v razvitih demokracijah) nagrajuje uravnoteženo državniško držo. Velike politične stranke takega vtisa v javnosti dandanašnji ne morejo več narediti, če jim pri tem ne pomaga pametna (in močna) piar služba.

5 Responses to “Ključni elementi politične kampanje, na primeru arbitražnega referenduma”

  1. ervinator Says:

    Srbski kritik Teofil Pančić v Dnevniku o nacionalizmu in obmejnih sporih:

    To, kar imate s Hrvaško, je za nas opereta. Mi smo imeli Kosovo, Hrvaško in bosansko vprašanje, se pravi zelo dober poligon za ustvarjanje ozračja nacionalne ogroženosti in agresivnosti.

  2. Aleš Says:

    Pozabil si na oblikovanje lastnega mnenja po čist drugem principu – kaj tisti flek morja strateško potencialno pomeni za Slovenijo in kaj za Hrvaško (ob upoštevanju možnosti rešitve v stilu Drnovšek-Račan, ki jim omogoča stik z Italijo).

    Mislim, da ni treba govoriti naprej. Tistim – glede na izid referenduma torej veliki večini slovencev, ki jim do tu ni jasno, v čem je point, tudi nikoli ne bo.

  3. ervinator Says:

    Torej element pravičnosti. Ampak kako pravičnost doseči drugače kot z mednarodno arbitražo? Nenazadnje, arbitraža ima še vedno teoretično možnost, da iznajde rešitev v stilu Drnovšek–Račan. Razvnete strasti na obeh straneh meje pač ne omogočajo česa več od sporazuma, ki arbitraži omogoča tako eno kot drugo interpretacijo. Kljubovanje celotni EU (izsiljevanje ene rešitve ali preveč odločno zavračanje kompromisa) je po mojem mnenju dokaj neverjetna obljuba, s katero niti opozicijski del politike ni resno mislil. Oblikovanje lastnega političnega stališča pa je v vsaki družbi povezano z zaupanjem določenemu delu politike ali skupinam politikov.

  4. ales Says:

    Kako? Enostavno – čiči pa čaki, da se na drugi strani naveličajo. Kaj nam je pa manjkalo v statusu quo? celo de facto smo imeli dostop do odprtega morja…
    Kompromis tu pač ni mogoč – vsaj ne v smislu, ali bo imela Slovenija izhod na odprto morje. Kar se pa tiče izsiljevanja EU – Grki to počnejo že 20 let z Makedonijo še na veliko hujšem nivoju. In kaj se jim je zgodilo – bombončki…(milijardni).

    Slovenci so pač hlapci.

  5. ervinator Says:

    Ta možnost obstaja, se strinjam. Vendar moj gnev ni uperjen proti navadnim državljanom (referendumski večini), ampak proti institucionalizirani oblasti (kar vključuje parlamentarno opozicijo). Volivci namreč nismo imeli kaj dosti izbire. Tvoje stališče pač ni edino, ki je patriotsko. In tudi zaradi tega, ker se to stališče kaže kot preveč brezkompromisno, se bolj miroljubni prebivalci taki opciji uprejo.


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: